Nedelja, 1. 9. 2019 ob 10.00 uri spominska sveta maša na Vranje pečine pri Zaplani.

Sveto mašo je daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Maša je posvečena med vojno umorjenemu duhovniku Jožetu Geoheliju, priljubljenemu župniku župnije Zaplana.
V času 2. svetovne vojne je Jože Geoheli svoje farane z izobraževanjem in poglobitvijo verskega življenja skušal pripraviti in obvarovati tako pred okupatorji kakor pred komunistično revolucijo. Zaradi priljubljenosti med ljudmi so ga revolucionarji imeli za nevarnega in ga sklenili umoriti. Dne 26. julija 1942 zvečer so ga partizani ugrabili v župnišču in ga odvedli v postojanko na Vranjih pečinah. Po celodnevnem zasliševanju so ga mučili in ubili, njegovo truplo pa vrgli čez pečine. Farani, tudi nekateri somišljeniki OF, so od partizanov zahtevali njegovo vrnitev. Poiskali so njegovo truplo in ga 2. decembra 1942 pokopali na župnijskem pokopališču na Zaplani.

Dostop do Vranjih pečin je možen preko Vrhnike, Zaplane ali pa Rovt do Miznega dola, kjer je možno parkirati.
Do prizorišča je približno 15 minut hoje.

Sveto maša daroval pomožni škof dr. Anton Jamnik, uvodni nagovor Mohor Rihtaršič

Homilija, pomožni škof dr. Anton Jamnik in prošnje

Pridiga škofa Antona Jamnika pri sveti maši med vojno umorjenemu duhovniku Jožetu Geoheliju

Ne, da sovražim, da ljubim, sem na svetu! (Sofokles, Antigona)

Doživetje odpuščanja je za človeka odkritje, da ni sam izvor svojega življenja, ampak da mu je le-to podarjeno. Značilno je, da je glagol odpustiti v mnogih jezikih blizu glagolu "dati". Izkustvo odpuščanja je hkrati izkustvo podarjenosti bivanja

Po besedah Janeza Pavla II. je odpuščanje znamenje notranje moči, svobode in poguma, predvsem pa Božje delo. Tako se človeški vidik odpuščanja, ki je prav tako pomemben dopolnjuje s teološkim, ki pomeni novo raven kvalitete bivanja. Vsak človek na tem svetu je v svoji krhkosti potreben odpuščanja. To se kaže predvsem v njegovi ponižnosti, da odpuščanje sočloveka in Boga iskreno sprejema. Prav tako pa je vsakdo poklican, da odpušča, kajti le tako je mogoče presekati začarani krog maščevanja in sovraštva. ne more priti do nove kvalitete odnosov v družbi.

Odpuščanje kot nova kvaliteta bivanja in medsebojnih odnosov

Krščanski Bog je Bog neomejenega odpuščanja. Bog Jezusa Kristusa je predvsem Bog, ki je ljudem po svojem Sinu oznanil, da jim odpušča njihovo krivdo. Njegove besede in dejanja izpričujejo, kako trdno je ta resnica utemeljena v Svetem pismu. V evangelijih pomeni odpuščanje prelom z določeno logiko človeških odnosov, ki se ravnajo po načelu pravičnega povračila. V govoru na gori Jezus pravi: "Slišali ste, da je bilo rečeno: 'Oko za oko in zob za zob.' Jaz pa vam pravim: ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve" (Mt 5, 38-41).

Na podlagi gornjih besed bi morda kdo pomislil, da je bil Jezus naivnež. Toda tisto kar hoče povedati, je nekaj čisto drugega. Ne zahteva pasivnosti, niti tega, da bi se morali odpovedati boju proti zlu in temeljnemu prizadevanju za resnico in pravičnost. Pokaže le na to, da vračanje zla z enakim zlom, četudi v imenu pravičnosti, ne spremeni človeške družbe. Potrebna je neka nova drža, ki ne išče mere v tem, kar se je že zgodilo, ampak dejanje, ki ustvarja nekaj novega in preseka začarani krog sovraštva. Drugače se neizogibno zapiramo v logiko neprestanega ponavljanja istega. Ta logika je v svojem izhodišču destruktivna in v končni fazi vodi v izključitev ali smrt vsaj enega od nasprotnikov.

In ta novost, to presekanje začaranega kroga sovraštva, je navzoča prav v odpuščanju. To ne pomeni pozabljanje tega, kar se je zgodilo, pač pa je pogumna odločitev za neko novo prihodnost, drugačno, kot jo zahtevajo pretekla in v spominu obnovljena dejanja. Dejanje odpuščanja človeka osvobaja in mu daje moči, da stopi v avanturo srečanja z drugim. Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kvaliteto bivanja tako na osebni kot tudi družbeni ravni. Lahko si predstavljamo prihodnost hromega, ko mu Jezus ne bi bil odpustil in ga ozdravil; ali pa prihodnost obsojene prešuštnice in njenih tožnikov. Takoj ko je prekinjen zakon neprestanega ponavljanja ali povračila, je prihodnost nepredvidljiva in odprta. Tako torej verujoči človek v odpuščanju posnema Boga Stvarnika. Do človeka, ki mu odpušča, ustvarja nov odnos. Odpuščanje v temelju spreminja medčloveške odnose in s tem razodeva obličje Boga.

Odpustimo, toda ne pozabimo!

Kar pogosto slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo!" Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku, toda vedeti moramo, da je osnovno sporočilo Jezusovih besed in dejanj medsebojno odpuščanje, nikoli pa ni zahteval, naj pozabljamo. Resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja.

Odpuščanje v tem smislu torej pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem "predelati" in napraviti za del lastne zgodovine. Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko tako notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med to krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti.

V ustvarjalnem dejanju spominjanja prikličem osebo, ki mi je storila krivico, pred oči duha, a obenem grem prek tega. V njem ne gledam več samo povzročitelja krivice, ampak ga dojemam na neki globlji ravni - na tisti ravni, na kateri je kljub človeški slabosti in omejenosti človek, neponovljiv in dragocen prav tako kot jaz. V takšni obliki spominjanja, ki je globoko prežeto z odpuščanjem, pa tudi samega sebe razumevam in doživljam na čisto nov način: ne le kot žrtev ali užaljenega človeka, ampak kot nekoga, ki se je sposoben dvigniti nad krivico. Odpuščanje je navsezadnje dejanje vere v temeljno dobrost in dobroto človeka.

Odpuščanje torej pomeni pripravljenost, da prepustim preteklosti to, kar se je zgodilo in ne pustim, da bi imelo zadnjo besedo nad osebo drugega in nad menoj. Je dejanje sprejemanja in poenotenja: boleče izkustvo sprejmem v lastno zgodovino kot pretekli dogodek, ki ne določa več moje prihodnosti. Ko govorimo o odpuščanju, se vedno znova srečujemo s težavo da je krivico ali žalitev nemogoče odpustiti in pozabiti. Gledano samo človeško, bi težko našli odgovor na to težko vprašanje. Toda odpuščanje gre veliko dlje od pozabljanja. Stoji namreč na ravni milosti. Doživetje odpuščanja je za človeka odkritje, da ni sam izvor svojega življenja, ampak da mu je le-to podarjeno. Značilno je, da je glagol odpustiti v mnogih jezikih blizu glagolu "dati". Izkustvo odpuščanja je hkrati izkustvo podarjenosti bivanja.

Msgr. dr. Anton Jamnik
Ljubljanski pomožni škof

Maša namen, nagovor OčeNaš in podelitev miru

Maša zahvala in končni blagoslov

Spominska slovesnost
Spomin Antonije Možina na Jožefa Geohelija je prebrala hčerka Nada
in nagovor Jože Leskovec v imenu Nove slovenske Zaveze

Nagovor Jože Leskovec za Nova slovenska Zaveza

Spoštovani gospod škof Anton Jamnik ,spoštovani župnik, spoštovani vsi, ki se že leta žrtvujete in pripravljate spominsko slovesnost na tem svetem kraju. Drage gospe in gospodje, ki se leto za letom prvo nedeljo v septembru tukaj zberete.
PRENESIMO SPOMIN NA PARTIZANSKI BOJ NAŠIM VNUKOM.
Ta naslov iz lokalnega časopisa ni iz sedemdesetih let. Ta naslov je iz septembrske številke 2017. Opisuje slovesnost ob 74-letnici ustanovitve paravojaške, teroristične organizacije z imenom Logaški bataljon. Zapisno je; "da moramo biti ponosni na štiriletni boj Slovencev, na bitke in končno na zmago, ki so jo izbojevali partizani. Po-nosni moramo biti na Logaški bataljon in ta ponos prenesti v življenje, pripovedovati o njem hčeram in sinovom, vnukom in vnuki-njam".
Te besede so me je spodbudile, da sem za naslednjo številko pripravil članek o spominski slovesnosti na Vranjih pečinah. Dovolite mi , da preberem nekoliko skrajšan zapis: Po zadnjem avgustovskem vročinskem valu, so prva septembrska jutra naznanila odhod vročega poletja. Tudi nedeljsko jutro 3. septembra je bilo tako. V zelo svežem, skoraj hladnem jutru smo se odpravili proti Vranjim pečinam. Iz Rovt preko gradišča vodi markirana pot planinske transverzale. Nekaj sto metrov preden se začne naselje Mizni dol se nam na levi strani ceste prikaže čudovito znamenje. Tik pred znamenjem zavijemo levo po lepo urejeni gozdni poti mimo pašnika v gozd. Po slabih desetih minutah pridemo do spominske plošče na kateri piše ,da je bil na tem mestu v začetku julija 1942 ustanovljen drugi bataljon dolomitskega odreda. Plošča, ki je bila postavljena leta 1980 ni vzdrževana in jo je le težko opaziti. Tam pot zavije levo strmo navzdol v dolino. Desno pred nami na robu pečine uzremo veliko znamenje v spomin na delo drugega bataljona dolomitskega odreda. To znamenje nadnaravne velikosti križa in v trnju sklenjenih rok nam je bil cilj nedeljskega pohoda. Letnica postavitve nam pove, da je bil križ postavljen točno trideset let za prej omenjeno ploščo v čast drugemu bataljonu dolomitskega odreda. Desno malo pred velikim križem stoji manjši pokrit prostor na katerem je bil pripravljen oltar za sveto mašo. Župnik je v svojem uvodnem delu poudaril pomen ohranjanja spomina na delo, ki ga je opravil drugi bataljon dolomitskega odreda. Spominjati pa se je potrebno tudi vseh drugih del, ki so bila opravljena za voljo revolucije in prevzema oblasti. Že tradicionalno se na tem mestu zbiramo v spomin na 26. julij 1942. Tega dne so osvoboditelji prišli v zaplaninsko župnišče in sabo odvedli priljubljenega zaplaninskega župnika Joža Geohelija. Trnova pot župnika se je začela že v župnišču, ko je bil med vdorom osvoboditeljev ranjen v nogo. Na srečo je bilo v zanosu uspehov revolucije v sedemdesetih letih napisanih mnogo knjig. Prav iz teh knjig in zapisanih pričevanjih si danes po tolikih letih lahko ustvarimo sliko takratnih dogodkih. Po trnovi poti iz župnišča na kraj njegove zadnje ure je iz mučenih ust župnika prihajala zgolj molitev za svoje krvnike. Kot je izjavil njegov krvnik; bolj ko smo ga tepli, bolj je molil. Po umoru so ga vrgli čez pečino, kjer so ga krajani našli v mesecu novembru in ga pokopali na domačem pokopališču. V svoji knjigi Karl Leskovec zapiše: Še tista peščica naših privržencev nam je po tem dogodku obrnila hrbet.
Res je pisec članka o obletnici ustanovitve paravojaške teroristične skupine, ki jo častilci boljševiškega hudiča še danes po božje častijo je imel prav. PRENESIMO SPOMIN NA PARTIZANSKI BOJ NAŠIM VNUKOM.
Druga svetovna vojna se je končala leta 1945. Vendar za naš slovenski narod ni nastopila svoboda. Prišli smo le iz enega v drug totalitarni režim. V tej vojni je zmagala laž, ki je bila vsiljena in je še danes malikovana z vsemi vojaškimi častmi. Vendar mi tukaj zbrani vemo, da dobro premaga zlo in resnica premaga laž. Zato se bomo še naprej leto za letom tukaj in na podobnih krajih spominjali na herojske podvige revolucionarjev, da bo zgodovino pisala resnica iz katere se bodo vnuki in njihovi otroci lahko učili, da se grozote zadane narodu ne ponovijo.
Jože Leskovec

Galerija slik