Maša v spomin med vojno umorjenemu duhovniku Jožetu Geoheliju
Nedelja, 1. september 2024 ob 10.00 uri
spominska sveta maša na Vranjih pečinah pri Zaplani.
Uvod v mašo:
Župnijski upravitelj Alojzij Jenko je v Kroniko župnije Zaplana za leto 1942 opisal najdbo in izkop trupla ter pogreb umorjenega duhovnika Jožefa Geohelija takole: »Dne 29. novembra popoldne ob 13. uri je šla močna zasedba iz Zaplane proti Vranjim pečinam z namenom, da poišče truplo pokojnega duhovnika Geohelija. Močno domnevo, da se Geohelijevo truplo nahaja v Vranjih pečinah je potrdil partizan iz Rovt, ki je bil v Vranji peči v času Geohelijevega umora. V nekako slabi uri iskanja, je našel truplo Moljk Ignacij, Zanotkov iz Petkovca. Truplo je bilo položeno v razpoko med dvema skalama, slabo pokrito. Takoj smo s določili drugi dan, ponedeljek dne 30. novembra za komisijski ogled ter sredo, 2. decembra ob 9. uri kot čas pogreba. Dne 2. decembra ob 9. uri je bil pogreb. V dolini je bila gosta megla, v Zaplani pa prijetno sonce. Prišli so vsi duhovniki iz dekanije … Seveda so prišli vsi zaplaninski farani in veliko ljudi iz sosednjih far. Pogrebno mašo in molitve na grobu je opravil dekan g. Janez Burnik, ki je imel pred mašo tudi govor, v katerem je navzočim župljanom predstavil njegovo delovanje: »Vsi vemo, z mladeniškim ognjem in pravo apostolsko gorečnostjo je začel, vse lepo prenovil, bodisi župnišče, bodisi cerkev. Prenavljal je vaše duše, vse vas prenovil v Kristusu in za Kristusa … z ljubeznijo, prijaznostjo, s smehljajem za vsakega, govoril vam je iz srca za srce … bil je iskren do vsakega, odkritosrčen v toliki meri, da si imel občutek, kakor da bi ti ponujal svoje srce kar na dlani. Skrivnosti ni maral, zvijače ni poznal … Ničesar smrti vrednega ni ne v njegovem delu, ne v njegovem značaju!«
Maša v spomin na zaplaninskega župnika + Jožefa Geohelija
(22. nedelja med letom B)
Vranje pečine, 1. 9. 2024
5 Mz 4,1-2.6-8
Jak 1,17-18.21b-22.27
Mr 7,1-8.14-15.21-23
Vsako leto se tukaj na Vranjih pečinah s sv. mašo spominjamo mučeniške smrti zaplaninskega župnika Jožefa Geohelija, ki je prav na tem mestu s svojo krvjo potrdil svojo popolno predanost Bogu. Skupaj z njim se spominjamo še mnogih drugih žrtev iz bližnje in daljne okolice, ki so v vrtincu druge svetovne vojne in komunistične revolucije izgubili svoje življenje.
Vseh teh dogodkov se spominjamo, ker vemo, kako zelo so zaznamovali življenje takratnih ljudi. Hkrati pa se zavedamo, da tudi danes močno vplivajo na nas same. Spominjati se namreč ne pomeni zgolj obujati spomin na dogodke, ki so že minili, ampak pomeni, da zmoremo v njih prepoznavati, kako tudi danes vplivajo na nas. Prav zgodovina naš sedanji trenutek postavi v pravi kontekst, zgodovina nas preko preteklih dogodkov opozarja na nevarnosti sedanjega časa.
Tudi naša vera je utemeljena na spominjanju. Prav pri vsaki sv. maši se spominjamo velikih Božjih del, ki jih je Bog že storil za nas, še posebej močno pa nas nagovarja evangelij, ki nam govori o življenju Božjega Sina Jezusa na tem našem svetu. Vendar tudi pri teh dogodkih ni dovolj, da ostanemo le pri spominjanju. Če se ukvarjamo le z zunanjostjo, smo podobni farizejem in pismoukom, ki po Jezusovih besedah iz današnjega evangelija častijo Boga z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od njega (Mr 7,6).
Vsako spominjanje je tako usmerjeno v sedanjost in prihodnost. Spominjanje nas na podlagi preteklih dogodkov želi obvarovati pred sedanjimi napačnimi odločitvami in nam pomagati, da bi bila prihodnost na osnovi teh izkušenj boljša. Po drugi strani pa nam spominjanje vseh lepih in prijetnih dogodkov vedno znova da novo notranjo moč in pogum, da zmoremo premagati različne ovire, s katerimi se soočamo v sedanjosti. Zato se nikakor ne moremo strinjati, da je potrebno pozabiti na preteklost in živeti le iz sedanjosti. To prepričanje namreč temelji preprosto na tem, da ne želimo sprejeti preteklosti takšne kot je, da se z njo ne želimo soočiti, hkrati pa da nam s tem tudi ni potrebno prevzeti odgovornosti za pretekla dejanja.
Ker se kot država in družba še vedno nismo soočili s svojo preteklostjo ter jo iskreno in pošteno raziskali, nas dogodki izpred dobrih 80-ih let še naprej vznemirjajo in delijo. Danes vemo, da za naš slovenski narod ni bila toliko pogubna okupacija našega ozemlja s strani različnih okupatorjev, kot revolucija, s katero so komunisti prevzeli oblast. Za prevzem oblasti namreč niso izbirali sredstev, ampak so preprosto odstranili vsakega, za katerega so slutili, da bi lahko nasprotoval ali vsaj oviral uveljavitev njihovega cilja, to je vzpostavitev komunistične oblasti pod izključnim vodstvom komunistov.
Ko sprejmemo, da so njihovi današnji ponosni nasledniki, ki v javnosti sicer tako radi zagovarjajo strpnost, enakost in nenasilje, pravzaprav neposredni dediči vseh teh, ki so prišli na oblast z umori, mučenji in ustrahovanji nedolžnih, takrat tudi današnje družbene razmere vidimo v povsem drugačni luči. S poznavanjem preteklosti se namreč v sedanjosti ne damo tako hitro zapeljati všečnim besedam in drugim obljubam.
Zato je prav, da smo se danes že 25-ič zbrali pri tej spominski sv. maši tukaj na Vranjih pečinah, da obudimo spomin na župnika Jožefa Geohelija. Danes se tako znova spominjamo vsega njegovega življenja, predvsem pa njegovega plodovitega duhovniškega dela v zaplaninski župniji. Kot je ob njegovem pogrebu 2. 12. 1942 dejal vrhniški dekan Janez Burnik, si je Jožef Geoheli kot župnik na Zaplani prizadeval prenavljati duše svojih faranov, da bi vse prenovil v Kristusu in za Kristusa. Župnik Geoheli je tako želel, da bi ljudje, ki so mu bili zaupani, oblikovali in preoblikovali svoje življenje po Jezusu samem. Najprej pa si je sam srčno prizadeval, da bi Jezusov zgled vodil vse njegove besede in dejanja, zato je tudi v času vojne storil vse, da bi svoje farane, kolikor je bilo mogoče, obvaroval pred mnogimi nevarnostmi. Predvsem pa kot pravi pastir ni zapustil svoje črede, ko je prišla stiska in preganjanje, ampak je vsem dal zgled pogumne zvestobe Bogu in ljudem do konca.
Naj bo zato zgled njegovega življenja in smrti vedno živo prisoten v nas samih in naj tudi nas danes nagovarja ter spodbuja k prizadevanju za dobro in k zvestobi Bogu. Naj nam njegovo trpljenje in smrt pomagata, da bomo v današnjem času mogli razločevati, kaj je prav in kaj ne, ter da bomo sprejemali takšne odločitve, da bo med nami prevladovala resnica in ne laž, dobro in ne zlo. Hkrati pa naj bo župnik Jožef Geoheli trden temelj naše zaplaninske župnije in vere nas vseh, da se ne bomo bali ostati zvesti Bog tudi takrat, ko je vera zaničevana in preganjana.
Uvod v Očenaš:
Dve pričevanji o Jožefu Geoheliju nam odkrivata njegovo globoko zaupanje Bogu. Ko se je odločil za duhovništvo, je na ovire naletel v lastni družini, ki njegove odločitve ni dobro sprejela. Kljub temu je trdno odločen sledil Božji volji, se izkazal za dobrega gospodarja in dušnega pastirja. V zadnjih dneh pred smrtjo se kljub nasvetu, naj se ne vrača na Zaplano, ni umaknil in celo po besedah rabljev do zadnjega diha z rožnim vencem v rokah pričal za Boga.
Tudi vsem nam vsak nov dan prinaša nove preizkušnje in vsak nov dan se je potrebno znova odločiti za Boga. Prosimo vsi skupaj v Gospodovi molitvi, da bi se tudi mi zmogli v vseh še tako zahtevnih trenutkih obračati k našemu nebeškemu Očetu z besedami »Zgodi se tvoja volja«
Uvod v pozdrav miru:
Jožef Geoheli se je zavedal, da samo zvestoba Bogu daje življenju pravi smisel in vanj prinaša mir ne glede na zunanjo situacijo. Tudi danes živimo v nemirnih, zahtevnih časih, v brezupnih situacijah. V te čase, v te situacije je pravkar vstopil Jezus in nam podelil svoj mir. Na nas je ali bomo ta mir sprejeli in si ga podelili naprej in s tem počasi a zanesljivo začeli v svoja življenja vnašati boljše in lepe trenutke, iz katerih bodo nastali boljši in lepši časi. Ne bojmo se, imejmo tudi mi pogum, podajmo si roke in podelimo Jezusov mir in odprimo svoje srce Gospodu, ki prihaja med nas.
Geoheli, goreč duhovnik
Iz zapisa v kroniki župnije Zaplana za 1940 in 1941 je razbrati njegovo veselje in zadovoljstvo nad poživitvijo vere med farani in zavzetostjo mladih za kulturno dejavnost. V prvem letu njegovega prihoda je bilo razdeljenih 4.550 obhajil, v naslednjem letu pa že 7.857. Ljudje so se radi udeleževali raznih pobožnosti: šmarnic, prvih petkov, prvih sobot. Uvedel je duhovniške sobote, v postnem času duhovne vaje, spravno pobožnost devetih prvih petkov v čast Srcu Jezusovemu, očetovski dan za praznik sv. Jožefa in materinski dan na praznik Marijinega oznanjenja. Organiziral je tudi mesečne sestanke za fante in može, za dekleta in žene. V Marijino družbo se je vpisalo vedno več deklet. Ustanovil je katoliško akcijo za fante in dekleta. Že ob ustanovitvi je bilo 11 članov. Ob nedeljah popoldne jih je zbiral in izobraževal za nove naloge v Cerkvi, jih svaril pred nevarnostjo brezboštva in komunizma. Do začetka vojne je imel svete maše in učne ure tudi za vojake – rekrute. Duhovnikova izjemna radodarnost je prebudila srca faranov. Ljudje so radi darovali za misijone. Na Martinovo nedeljo so farani zbirali hrano, obleko in denar za begunce.