Od Triglava do Andov
Pisec teh spominov, pok. msgr. Janez Hladnik, ki je umrl v 63. letu starosti 20. junija 1965 v Argentini, je bil brez dvoma ena vodilnih in najbolj značilnih osebnosti v skupini slovenskih izseljenskih duhovnikov v zadnjih štiridesetih letih. Njegovo ves čas pionirsko in dostikrat misijonsko delo je bilo deležno splošne pozornosti tako med našimi izseljenci kot v domovini.
Pokojni msgr. Hladnik pa ni bil le goreč in podjeten pastir duš, temveč tudi spreten pisatelj in prijeten kramljač v svojih spisih. Dolgo vrsto let je urejeval, vse do prihoda novih izseljencev v Argentino, mesečno revijo »Duhovno življenje«, ki še vedno izhaja. Urejevati revijo pa je svoj čas pomenilo isto spisati jo dostikrat od prve do zadnje strani.
Pisateljska žilica ga ni zapustila do smrti. Tudi ko se je naselil v enem najbolj zapuščenih buenosaireških predmestij, ter postal župnik fare sv. Jožefa Pompejskega, je vedno še našel čas, da je pisal članke za svoje rojake.
Njim je namenil svoje Spomine, ne da bi se v njih hotel morda postaviti, koliko je zanje naredil, temveč da bi v njih razodel svojo duhovniško in slovensko srce, ter ohranil pozabi dogodke iz našega slovenskega občestva ter izseljenstva, ki bodo enkrat tvorili zgodovino naše polpretekle dobe. Cerkev, ki ji je zvesto služil kot narod iz katerega je izšel, je enako močno ljubil in obema je neomajno ostal zvest do smrti.
Če bi msgr. Janez Hladnik še živel, bi bil 17. julija 1977 doživel jubilej zlate maše. Brez dvoma bi bilo to slavje nova priložnost, da se mu tako slovenski izseljenci v Argentini kot domovina zahvalijo za opravljeno delo. Primorski Slovenci pa še posebej, saj je prav iz Hladnikovih spominov razvidno, kako tesno je bil z njimi povezan, in to že v času, ko je bil bogoslovec in duhovnik v Sloveniji, še bolj pa kasneje, ko je šel za njimi v daljno Argentino. Svet, ki ga je zajela njegova izredno podjetna dejavnost, je imel prostranstvo od Triglava do argentinskih Andov, kjer je tragično končal njegov predhodnik Jože Kastelic. Ne brez vzroka smo knjigi dali naslov »Od Triglava do Andov«. Podnaslov » V službi Cerkve in naroda« pa jasno pove, v čem je bila vsebina njegovega življenja.
Goriška Mohorjeva družba je storila prav, da je spomine msgr. Hladnika vključila me redne knjige za leto 1978. S tem se je najlepše oddolžila ob zlatomašnem jubileju, ki ga doživlja v nebeški domovini, možu, ki mu slovenski izseljenci tako iz naše Primorske kot po letu 1945 še drugi slovenski izseljenci iz celotne Slovenije toliko dolgujejo.
Prepričani smo, da bodo bralci v pričujočem spisu našli premnogo spodbud za svoje lastno življenje, istočasno pa imeli prijetno branje, saj je znano, da je bil msgr. Hladnik mojster v pripovedovanju.
J.J.
Rojen sem bil na Petkovcu v bližini Logatca na Notranjskem na častitljivi stari domačiji, ki je bila postavljena pred tristo leti. V prejšnjem stoletju je prešla iz rok Lovricovih, ki so se pisali Leskovec, v roke družine Hladnik
22.decembra 1902 sem zagledal luč sveta. Naslednji dan so me nesli h krstu. Boter je bil Gašper Lukan s Petkovca, mož moje tete France, botra pa soseda Petrovčevka. Krščen sem bil v Rovtah pri krstnem kamnu sv. Mihaela.
Moji prvi spomini segajo v tretje leto mojega življenja. Tedaj so me mati ozdravili za vse življenje razvade, ki mnogo otrok izpridi. Imel sem plavo skodelico, mati so mi dali jed v lončku. Jaz pa da ne. . . in sem zahteval jed v svoji posodici. Mati so pa vzeli lonček in rekli: »Če nočeš, pa lačen ostani!« in so jed odnesli. Ko sem bil dovolj lačen, sem seveda prav ponižno prosil in nisem več napravil materi takega prizora.
V zimskih večerih je bilo življenje nekaj prečudno lepega. Včasih smo luščili grah, zbirali fižol, medtem ko so mati brali zanimive povesti Mohorjeve družbe.
Potem smo mali zlezli na peč in doživljali romantiko kmečkega večera kot opazovalci. Hlapec je phal pšeno ali kašo, oče so pletli košare, cajne smo jim rekli, mati so predli, pastir je krojil vitre za pletenje košar iz leskovih palic, Petrček je že tudi skušal biti koristen pri delu. Jaz in Mici sva zaspala na peči.
Ko je prišla ura počitka, se je pričel joj in joj. Zbudili so me, naj grem spat, jaz pa v jok. Ko je bilo pa tako nebeško lepo na peči! Malokdaj se mi je zdelo življenje tako krivično kot v onih trenutkih.
V tistih letih je bil pri hiši star hlapec, Jernač smo ga klicali. Menda je bil preostanek prejšnjih gospodarjev. A bil je mož in pol, sicer hlapec pri hiši, a bil je tako zvest in vdan, zanesljiv in razumen, da se brez njega ni v gospodarstvu nič napravilo. Otroci smo ga tako spoštovali kot očeta.
Bila je tudi stara dekla Mina. Več kot imena se nanjo ne spominjam, vendar kot vem, je bila ena tistih dekel, ki jih sedaj ni več, ki je živela s hišo in za hišo in želela biti koristna v vsem, kjer je mogla. Zato sta pa tudi oba imela pri hiši užitek, ko sta obnemogla.
Ko sem imel štiri leta, bilo je to 1906, so predelali hišo. V prvotni hiši je v nadstropju bilo malo prostora. Bila je pa tam »gospodova soba«, v kateri so bile razne skrivnosti, zlasti knjige s slikami in marsikaj, kar je nas otroke mikalo. Tiso leto so podrli krilo hiše in dvignili nad celo ostalo staro stavbo gornje nadstropje. Gornja zgradba je dobila novo streho.
Na strehi je stal dimnik, kateremu so rekli »mož«. V moji otroški domišljiji je bilo to nekaj skrivnostnega. Tolikokrat sem gledal »moža« od spodaj, a vedno sem ga želel vedeti od blizu, z vrha.
Ko so neki dan bili delavci pri južini, sva jo s Petrčkom ubrala na streho. Stale so lestve, tiste lestve senenih vozov s široko razmaknjenimi klini, ki so segale prav na vrh, na višino desetih metrov. Tiho sva lezla kvišku, vse do vrha in sva videla »moža«, ki na strehi sedi in pa fajfo kadi. . . Srečno sva prišla tudi doli in naravnost v kuhinjo povedat materi: »Moža sva videla!« Začudeno so naju mati gledali, kakšen da je ta mož, pa sva povedala, da sva mislila tistega na strehi.
»Za božjo voljo, otroka, kaj vama je padlo v glavo!« Vedela sva sicer, da je nama prepovedano hoditi po lestvah, toda iti na streho, zakaj ne bi šla ko gredo vsi drugi, ki so veliki?
»Hvala Bogu«, so rekli mati. »Zahvalita se angelčku varuhu, da se vama ni ničesar hudega zgodilo!«
Nihče se ni pohujševal in bilo je samo po sebi umevno, da smo tudi fantki hodili v krilu, do neke dobe seveda. Pa so mi določeni dan nadeli hlačke. Čeprav so mi dopovedovali, da so hlače za moža, se je meni zdelo to velika krivica. Omejevanje svobode! Protestiral sem na najbolj konkreten način, ki si ga lahko vsakdo misli. Seveda so mi takoj slekli hlačke in me natepli. Ko so bile oprane, so mi jih spet oblekli, a tedaj sem že razumel, da so hlače čast! To mi je dopovedal hlapec Jernač z besedami: »Janezek, ali misliš res biti baba celo življenje?«
»Ne, ne! Baba pa ne! Pa sem oblekel hlače. Od tedaj naprej pa se začno spomini množiti.
Bila je velika noč in šli smo k božjemu grobu. Na tiho nedeljo je bil v Rovtah semenj. Meni in Petrčku so kupili zelene klobučke z vrvico okrog za »k maši«. Seveda je prišla tudi k temu trda učna ura: »Če imaš klobuk, se moraš odkriti! Kje se boš odkril?« so me vzeli mati v šolo. Pa sem povedal: »Pri Petrovčevi kapelici in pri Janeževem pilu.«
»Le dobro poglej, pob, da bo vse prav.«
Pa smo šli k božjemu grobu in sem gledal, kje se odkrijem. Sestra Tona je bila pa oblast. Pod Klancem mi pokaže na hišo, kjer je visel križ. Pa sem takoj vedel: tudi tukaj se moram odkriti; Tako sem se odkril trikrat na poti v Rovte.
Pobožno smo bili pri molitvi, ko so gospod peli in je mežnar ugašal svečo za svečo, nazadnje pa snel vrhnjo in jo odnesel na oltar. Tedaj so pa gospod udarili s palico in je zagrmelo s kora. Seveda je bil to višek velikega tedna, razen procesije, ki je bila v soboto popoldne. Tedaj sem šel z novim gvantom in klobukom ter prvič doživljal: »Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj, o kristjan!«
Kmalu so mi hlače postale v ponos. Moje delo je bilo v hlevu, pri živini in na polju. Strašno rad bi spal v hlevu s pastirjem. Pozimi je bilo tam tako toplo. Povsod sem bil zraven, najbrž več za napotje kot za korist.
»Janezek, stavim, da se ne upaš obesiti se čedetu na rep.« Čede je bil velik, hud vol. Bal sem se ga le od spredaj, kjer je imel rogove, zadaj se mi ni zdel nevaren. Pa se obesim na rep.
Kot bi trenil se odfrčal in obležal na kupu gnoja. Za pastirja in hlapca je bil užitek, zame pa ne. Utajiti seveda tega ni bilo mogoče. Prišlo je materi najprej na ušesa, potem pa tudi na oči. Pa me je manj bolela šiba in nič me ni bolel padec, kot me je bolela sramota. Naučil sem se pa že tistikrat, da je treba pogledati na vse strani, kje je nevarnost.
Take stvari so me učile, da je tudi v hiši kaj dela zame. In ga je bilo veliko: treba je bilo nositi drva v kuhinjo, nagnati vode – z ničemer se nisem materi bolj prikupil kot s tem, da sem »nagnal vode«. To je bilo neprijetno delo, črpanje vode iz vodnjaka, ki je bila napeljana v kad.
Drugo delo je bilo varovati mlajše bratce in sestrice. Za to delo so mi morali mati kaj posebnega obljubiti, da ni bilo treba zapovedati z ostro očetovo besedo. Tako sem varoval nekoč sestro Francko. Vse je bilo natančno naročeno in vse sem točno izpolnil. Pa mi je prišla v roke drobtinica kruha. Vtaknil sem jo ji v usta. Otrok je seveda požrl mrvico. Jaz pa v skrbeh in ko jo gledam, opazim mrvico v njenem očesu. Strašno me je skrbelo, kaj bo iz tega. Ko so prišli mati, sem jim povedal, naj pogledajo otroka, če nima kaj v očeh. Pa ni bilo nič. Seveda, jaz sem tedaj prvič odkril zenico, ki mi je napravila tako skrb.
Prišlo je leto velikih dogodkov za moje življenje. 5. maja 1908 je nastala nevihta, kakor se pač pogosto dogaja. Grmelo je, se bliskalo, treskalo, da se je zemlja tresla. Kar nenadno useka grozoten udarec strele. »Treščilo je,« se oglasi v hiši in takoj so hiteli, da vidijo kam. Pa je že bil rdeči »petelin« na kozolčevi strehi.
Hip nato je bilo na Petkovcu plat zvona. Od vseh strani so hiteli ljudje. Kmalu so bili tudi gasilci na mestu. Z naglico so izrinili iz gorečega kozolca vozove, drugega ni bilo kaj rešiti. Bilo je na kozolcu nekaj voz suhe detelje, ki je gorela čez in čez ter zažgala vse lesene dele. Prečudno mogočen prizor je bil ogromni plamen od tal do vrha. Vse late so gorele do strehe in slamnata streha je bila ogromna grmada, ki je segala do neba. Jaz sem imel tedaj dobrih pet let.
Ta dogodek je bil samo v nekem smislu nesreča, kajti v naših krajih je bilo tedaj tako, da je vsak pogorelec »nagorel«. Sočutje sosedov je bilo prizadetemu tako v pomoč, da si je vsakdo hitro opomogel in zgradil lepše poslopje kakor je bilo tisto, ki je pogorelo. Darovali so mu lesa, ki ga je prodal in zanj kupil, kar je potreboval. Tako je tudi naš kozolec kmalu vstal iz pogorišča večji in lepši kot prvotni: na zidanih stebrih in z opeko pokrit.
Prav ta dogodek je postal izhodišče moje življenjske poti iz doma v svet.
Takoj po nesreči so začeli z gradnjo kozolca. Sredi junija je ogrodje že stalo. Neko jutro so imeli oče naložene krlje (tako se pri nas reče hlodom), da jih peljejo na žago v Logatec, da jih razrežejo za kozolčeve late.
Bil je pri nas na delu Gašperjev Janez, naš deset let starejši bratranec. Z očetom sta kosila okoli apnice, ki je bila pred hlevom. Pa so oče nabrali velik šop trave in jo zanesli voloma, ki naj bi peljala na žago. Pustili so koso v redovnici.
Že je pritekel Petrček in zgrabil koso. Kateri mož si ne bi želel kositi? Petrček kosi, ne vidi nič, ne sliši nič. Pa mu pravim:«Daj še meni koso!« On pa nič! Pa se oglasi Gašperjev Janez in reče: »Le daj, Petrček, še Janezu, naj še on malo!«
Ko sem vedel, da imam zaveznika, sem še bolj zahtevno rekel: »Daj še meni!« In sem se zakadil proti njemu. Petrček je pa prav tisti trenutek tako zapeljal koso, da me je urezala pod kolenom, sredi meče, prav do kosti. Sam angel varuh mi je tedaj nogo rešil. Zakričal sem in stekel do bližnjega plotu, se prijel za babico in začel vpiti, da mi bodo čreva ušla. To pot pa prav zagotovo. Saj je kri lila s curkom. Žile so prerezane, vse žile!
Kako so mi potem ustavili kri, ne vem. Zgubil sem zavest in se zbudil na klopi pri peči. Stara mati in mati sta me imeli v rokah. Čreva mi pa niso ušla, tako sem zvedel, ko sem boječe vprašal, če so mi. . .
Drugo jutro so me peljali k zdravniku. Imel sem na glavi zeleni klobuček, ki sem ga vzel v roko, ko me je zdravnik položil na mizo. Oče so me trdo držali, zdravnik, neki dr. Majer, s katerim sem se pozneje v življenju še enkrat srečal, je pa šival v živo meso. Strašno me je bolelo. Kričal sem in grizel klobuček, zdravnik pa: »No pob, saj te nič ne boli!«
Pri Talaciju v Logatcu so oče pustili konja. Tja so me potem nesli. Bil je vroč poleten dan. Mene so kar na voziček postavili in nato prišli z vrčkom zlate lepe pijače. Željno sem nastavil usta, pa takoj izpljunil. Bilo je pivo.
Naslednje dni so mi dvakrat na dan izpirali rano z neko pekočo tekočino. Čez teden so me spet peljali k zdravniku. To pot me pa že ni nič bolelo. Bil je zraven tudi Petrček. Potem so pa spet prinesli pivo. Jaz sem se naredil moža in napravil velik požirek. Nato pa še Petrček. Še danes ga vidim njegov kisli obraz, ko je pivo izpljunil. To pot sem ga užugal. Čez tri tedne sem že spet hodil in kmalu tekal kot prej.
Vedno sem se mu priporočal. A tale zgodba je skrivnostno delo mojega angela varuha v usodi moje življenjske poti.
Poletje je hitelo svojo pot. Bilo je zelo vroče. Tudi letina je bila izredno dobra. Sena kot redkokdaj. Pšenice dvanajst štantov, kar je bilo izredno. Pšenica je bila posejana v Skalah, na njivi vzhodno od hiše. Nad njivo je bilo več češnjevih dreves, poznih češenj, ki so imele precej grenak okus. Eni smo kar rekli »grenka češnja«.
Tisto leto je bila ta češnja izredno polna. Tako smo šli, par dni po žetvi pšenice, mi in bajtarski otroci (kmetije po naših krajih so imele svoje bajtarje, ki so imeli stanovanje v bajti, svojo kravico, kakega prašiča in kokoši, a so bili dolžni zaslužiti z dninami pri gospodarju svoj užitek). Bilo nas je kakih šest otrok. Ko smo se najedli češenj do sitega, sem odlomil še vejo, da ponesem materi »kobelj«, poln lepih črnih češenj.
Kdo je zinil, ne vem, padla je beseda: »Kdo bo prej čez njivo?« Par dni prej je bila požeta pšenica. Ostro strnišče je bodlo kot žica. Širina njive je bila gotovo 50 metrov. Seveda smo bili vsi bosi. Pa sem se pognal. Nič nisem gledal nazaj. Hotel sem biti prvi in sem tudi bil. Ko sem pogledal nazaj, so bili drugi daleč zadaj. Dobil sem tekmo!
Tedaj sem začutil nekaj bolečega na peti. Kamor sem stopil je bil krvav pečat. Pa kaj zato! Če mi niso ušla čreva oni dan, mi tudi sedaj ne bodo. Tudi na vejici je bilo še nekaj češenj. Ko so pritekli še ostali, smo šli domov.
»Nate, mati! Kobelj sem vam prinesel!«
»Si že priden, Janezek!«
»Mati, poglejte, če mi bodo čreva ušla.« In sem pokazal materi ranjeno nogo.
Mati so ravno malico pripravljali za žanjice ovsa. Zato se res niso utegnili ukvarjati s takimi malenkostmi, katerih so bili med nami vsak dan vajeni. Brez dvoma bi se rana zacelila, če bi bila na drugi nogi, toda bila je na desni, na isti, ki je dva meseca prej bila usekana in seveda zelo oslabljena. Zato sem jo najbrž malo bolj vlekel za seboj in je tako ostala vedno prizadeta.
Ko so mati prišli domov, so me poklicali in mi nogo obvezali. Toda že drugi dan je začela otekati. Rovtarski župnik gospod Matevž je bil cel zdravnik; toda domača zdravila niso učinkovala.
Začeli so se zame bridki trenutki. Na klopi pod kostanjem sem ležal na blazinici in jokal, ker nisem mogel stopiti na noge, da bi tekal za njimi.
Sredi moje bridkosti je prišla tolažilna misel: v Ljubljano! Šestleten kmečki otrok ima o svetu pač svoje pojme. Ljubljana mora biti nekaj strašno lepega. Petrček je zmeraj pravil, da se s Čopka Ljubljana vidi. Čopek je bil najvišji vrh na našem gruntu. Da bi pa Petrček od tam Ljubljano res videl, tega pa še sedaj ne verjamem. Toda jaz jo bom videl, živo, resnično, z visokimi hišami, z mnogo cerkvami in zvoniki, z lepimi cestami in s tramvajem. Le beseda Ljubljana mi ni šla v račun. Kaj je to »Ljubljana«, ko pa so rekli »Jeblana«.
Pa se je res zgodilo. Bilo je proti koncu avgusta. Oče so me vzeli na ramena in me nesli v Logatec na postajo. Nato pa z vlakom naprej. Kako silna bi bila ta doživetja, če bi jaz hodil s svojimi nogami. Toda boleča noga in potovanje na očetovih ramenih mi je vse lepote zagrenilo. V Ljubljani nisem vedel ničesar razen vodne odtoke na cestah zavarovane z železnim požiralnikom in visoke hiše. . .
Kmalu sva bila z očetom spet na vlaku. Menda sem se med tem kaj oddahnil, ker sem od tu naprej vožnjo doživljal. Videl sem ljudi, ki so sušili otavo, užival čudovite krivulje, ki jih vlak dela po Dolenjskem naprej od Višnje gore, kjer teče po prelepih dolinah. Ko sem leta kasneje delal isto pot z vlakom, je zaživel v meni spomin na tisto prvo pot, ko sem bil med Radohovo vasjo in Malo Loko.
Prišla sva v Novo mesto. Zanesli so me v Kandijo in položili v posteljo. Bolnišnico so vodili redovniki – usmiljeni bratje. Kaj sem jaz bridkega doživel tisto uro, tega ne bi mogel popisati. Oče so odšli. Ostal sem sam, tako strašno sam. Ni bilo matere, da bi jo poklical, ni bilo Tone ne Petrčka ne Mici ne Jernača ne stare matere ne starega očeta. Bridko sem se razjokal.
Postavili so me k oknu, od koder se je videlo na Krko, tik spodaj. Rdeči čolni so brzeli sem in tja. Poglej, fantek, kako je to lepo. . . Meni pa so tekle solze. Saj lepo je samo na Petkovcu, v Rupi. Nikjer drugje na svetu ne more biti lepo.
V bolnišnici je bil duhovnik. Ljubezniv, že star mož. Prišel je k meni in je bil prvi, ki mi je odprl vrata v novo življenje. Dal mi je krhelj jabolka, potem sem pa še olupke pojedel. Kmalu so se znašli ob meni drugi otroci, kaki štirje so bili, vsi večji od mene, toda druščina je bila tu.
Ko sem naslednje jutro pogledal skozi okno raz posteljo, mi je pogled našel nekaj čudovito domačega. Saj je skoraj kot od doma pogled na Petkovec. Bil je pogled na graščino na Grmu. . .
Tako sem si po malem začel ustvarjati svet, v katerem je bilo moje mesto že zdržno. Neki dan sem dobil obisk. Velik mož, duhovni gospod je bil. Pa mi je povedal, da je »stric gospod«, to je bil tedaj župnik v Trebnjem Janez Hladnik, naš stric, brat našega očeta. Prinesel mi je košek sadja. Joj kako lepe debele hruške in breskve! Neizbrisno doživetje je bilo to.
Pa je imelo tudi svoje posledice. Najedel sem se menda preveč sadja ali je bilo kaj drugega vzrok. Učinek je bil zame strašna sramota, ker sem ponesnažil posteljo. Vsi so zvedeli za to, jaz pa sem jokal in se sam sebi smilil, ker ni bilo nikogar, ki bi mu potožil svojo žalost!
V bolnišnici je bil moški, ki je imel v kolenu krivo nogo. Neki dan povedo, da so mu jo odrezali. Takrat je pa prišel do mene glas, da bodo tudi meni dali proč nogo. Pa me pokliče bolniški duhovnik, ko me je videl jokajočega in mi pove: »Vidiš, pob, tukaj je pismo tvojega očeta, v katerem odgovarja, da noče, da bi ti nogo odrezali.«
Drugi dan sem doživel prijetno presenečanje. Kar nenadno so se odprla vrata in vstopili so oče s culo jabolk na rami. Kaj bi storil, če bi mu mogel skočiti naproti, toda na nogo se nisem mogel opreti prav nič. A moje veselje je bilo nepopisno. Iz cule so mi dali potem jabolka, hruške, kos pečenke, pecivo. . .
»Oče, nogo mi hočejo odrezati,« sem povedal z grozo.
»Ne bodo je ne! Nič se ne boj! Še boš hodil z obema, če Bog da.«
Ko so oče odšli, je bila spet v meni strašna bolest, toda že ne več tako bridka kot prejšnje čase. Saj so oče obljubili, da drugič pridejo tudi mati.
Žalostno sem sameval na postelji. Pa se približa nekdo in pravi: »Fantek, ali ti je dolgčas?«
Čudno sem pogledal in se zamislil. Dolg čas? Kaj bi to bilo? Čas? Pa sem videl nekomu v rokah glavnik, doma smo rekli česelj, pa se mi posveti, da bi utegnilo imeti kaj opraviti s tem, da me vpraša, če imam dolg glavnik. »Ne, nimam ga,« sem odgovoril. Šele ko sem šel dolgo pozneje v šole, sem doumel smisel tistega vprašanja, ki je v meni ostalo vse dotlej nerešeno.
Z berglo sem nekoliko klekal po hiši, toda prav malo. Komaj do okna, da sem od tam gledal na zeleno Krko in na čolne in na obrežje na oni strani. Neko jutro se je Grm odel v belo odejo. Tako lepo je bilo doma pozimi.
Čez čas so me deli na mizo. Zdelo se mi je, da sem videl ogenj. Z nečem kot z milnico so me namazali, potem so mi pa rekli, naj štejem in sem bil vesel, ker sem znal šteti do deset, pa nisem do tja prišel.
Kaj so delali z menoj, to je pač vedel dr. Frančeškin, ki me je operiral. Potem me je strašno bolelo, nato so mi pa že dovolili, da na nogo stopim, pa sem jo komaj čutil. Bila je kot mrtva.
Zdravnik je napravil, kar je mogel. Noga je ostala. Čez nekaj dni se spet odprejo vrata.
Joj, ali je res ali sanjam. Mati so. »Mati, mati,« sem klical. »Oče, oče! Še imam nogo! Niso mi je odrezali. Bezali so jo z nožem in vilicami.«
»Bog bodi zahvaljen,« so rekli mati med jokom.
Vse to se je zgodilo v Lurškem letu. Bila je 50-letnica lurških prikazovanj in pisalo se je leto Gospodovo 1908.
Vsa Slovenija je doživljala to slovesno 50-letnico. Začela se je tedaj nabirka za rajhenburško svetišče na čast Lurški Mariji. Škof Jeglič je vodil slovensko romanje v Lurd. Tudi na Petkovcu so odkazali mesto Lurški Mariji, do katere je imel posebno pobožnost Janez Miklavčič, vrhovski župnik. Skupno z rovtarskim sta zlasti na to delala, da bi lurška pobožnost dobila na Petkovcu svojo oporno točko.
Prav v to je stopila tudi moja noga, kakor sem mogel pozneje razbrati, ko sem življenje bolj na globoko razumel. Mati mi sicer nikdar niso odkrili, če so napravili kako obljubo Lurški Mariji, toda iz poznejših dogodkov sem doumel, da je taka obljuba bila, toda obljuba, ki jo more storiti mati, ki veže njo, ne pa sina. Mati so bili pametna žena iz Slomškove šole.
Kar je bilo tisti trenutek gotovo, je bilo to, da so me zaobljubili na božjo pot na Brezje.
Bil je mrzel dan. Obuli so mi nogavice in čevelj, pa so me nesli štuparamo čez most v Bršlin, kjer je postaja za Novo mesto. Kako smo potovali na Brezje, mi ni ostalo v spominu. Le to vem, da smo prišli pozno ponoči na Brezje. Mene soporinili v neki hiši, menda je bilo to pri Finžgarju, na peč, kjer se je sušilo neko zelošče. Oče in mati sta šla pa v cekev in sta celo noč molila.
Tisto noč je bila najbrž v božjih načrtih zarisana pot mojega življenja. Brezjanska Marija v lurškem letu naj mi vrne nogo, da bom mogel postati duhovnik, če je taka božja volja. Tako sem spreumel stvari dolga leta pozneje. Morda šele, ko sem se od Marije na Brezjah poslavljal za svojo pot v Argentino. . .
Zjutraj so prišli pome in me nesli v cerkev. Po kolenih sem drsal okrog Marijinega oltarja.
Prišel je mežnar s kajfežem. Pritaknil je svetilki, pa je nenadoma zagorel lep zelen plamen. Čudo prečudno! Takega pa še nisem nikjer videl. Imeli so tedaj že na Brezjah plinsko luč.
Ponesli so me nato v Ljubno in se spomnim, da je bila tam lurška votlina. In tudi tam smo molili. Oče so mi pokazali gore in rekli: »Ravno tiste, kot se vidijo od koče.«
Nato pa na Otoče in proti domu. Še enkrat smo se ozrli nazaj. Zadnje slovo od Marije. Pokleknili smo.
Bilo je 5. decembra, na večer pred svetim Miklavžem, ko so me prinesli domov. Imel sem čisto otrple noge od mraza, ker sem ves čas vesel na očetovih ramah, toda kaj to! Kmalu bom zopet doma. Kmalu bom videl našo hišo, Petrčka, Tono, Mici, Štefana, starega očeta in mater. . .
Joj, koliko smo se vedeli povedati, ko so me položili na klop in nam postregli s skodelico gorkega mleka.
Le malo sem stopil na nogo od kraja, toda v materinih rokah se je otrpla noga zopet razgibala in sem začel stopati nanjo in hoditi; končno sem spet imel obe nogi.
Naslednje jutro je bil sv. Miklavž. Veliko dobrega smo dobili vsak v svojem jerbarščku, tod zame je bil povratek domov največji dar, spričo katerega nobena slaščica ne igrača ni imela veljave.
Noga se mi je sicer kar dobro popravila. Samo nekoliko manjše stopalo mi je ostalo za spomin na prestano nesrečo in na peti je ostal stržen, ki ga je bilo treba od časa do časa odrezati, sicer me je nadlegoval pri hoji. Niso mi dovolili hoditi bos. Ko sem začel obiskovati šolo, pa le nisem hotel biti manj kot drugi in sem se sezul ter skril čevlje kje blizu doma, toda kmalu so me zalotili in mi dopovedali, da naj tega ne delam.
Včasih pa mi to ni hodilo napak, da imam bolno stopalo. Kadar mi namreč kako delo ni bilo všeč, sem potožil, da me noga boli. To je bilo zmeraj dovolj in že so mati odločili, da jaz tistega dela ne smem vršiti.
Kakor mi je ta stvar prav prišla včasih, mi je prišla drugič napak. Bilo je kako »moško delo«, ki bi ga rad opravil, pa so me takoj pritisnili: »Ne, Janezek, ti ne moreš tega. To ni delo zate!«
Iz pogovora očeta in matere, kadar so bili kaki strici in tete na obisku, je pogosto izzvenelo: »Janezek ne bo za domača dela. Njegova noga ni za to. Morda bo imel boljšo glavo kot nogo. V šole ga bomo dali.«
Meni pa vse to ni nič prav hodilo. Zato sem hotel vedno bolj delati videz, da je moja noga tako dobra kot katerakoli. Saj mi ni nič! Da bi spet šel od doma? Ne in ne!
Na višini 700 m nad morjem leže Rovte, raztresena vas. Pri cerkvi je bila šola, nabavljalna zadruga, še dve drugi trgovini in nekaj kmečkih domov. Po zaslugi gospoda Matevža Sušnika so se uvrstile Rovte med napredne kmečke vasi z lastnim vodovodom, ki so ga gradili v dneh mojih otroških let ter s kmetijsko in gospodarsko zadrugo. Prav v tistem času so zidali zadružno poslopje. Tedaj so tudi dali cerkvi prenovljeno notranjost, tako da je cerkev sv. Mihaela v Rovtah ena najlepših podeželskih cerkva ljubljanske škofije.
Vse to napredno delo, tako v cerkvenem kot v gospodarskem pogledu, je bilo opravljeno po prizadevanju župnika gospoda Matevža. Zato so pa gospod tudi uživali ugled kot malo kak duhovnik. Bili so oče vsem, svetovalec vsem, tudi zdravnik in še prvi kmet v vasi.
Pogosti obiski župnika na našem domu – oče so bili tudi med prvimi občinskimi možmi – so nam podobo duhovnega gospoda še bolj približali, tako da je vsaka zadeva, ki je imela zvezo z gospodom, bila vedno nekaj posebno lepega in velikega.
Brez nobene zunanje organizacije, razen dekliške Marijine družbe, je bila cerkev polna pri dveh mašah in popoldne vsako nedeljo. Molitvena ura za fante in može je napolnila vso moško stran vsak mesec po eno nedeljo popoldne. Cerkev nam je bila kot nebeška vrata, polna svetlobe, lepote in veselja. Zato smo se otroci z izredno resnostjo pripravljali na prvo spoved, sveto obhajilo in na birmo.
Nova obleka, ki sem jo imel za tiste priložnosti, je seveda še podčrtala veličino dogodka. A župnikova preudarnost je modro varovala duhovno vrednost zakramenta, da se nismo šli samo zunanjost.
Lep je bil božič s prečudno lepimi svetimi večeri, jaslicami in petjem okrog vogla, ko smo vse tri svete noči obšli vso domačijo medtem ko smo molili vse tri rožne vence, kadili, kropili, tresli drevesa, z materjo postavljali jaslice, jedli sladke potice, šli k polnočnici z baklami, da se je čudovito iskrilo po kristalnem snegu, medtem ko so se bližale procesije ljudi iz vseh strani in je skrivnostno odmevala pesem rovtarskih zvonov in nato zadonela Sveta noč. . .
Toda velika noč mi je bila še bolj doživeta. Minila je strupena zima, ko me je kar naprej zeblo v noge. Prišla je tiha nedelja in tihi ponedeljek, rovtarski sejem. Tudi v nebesih ne more biti več lepih in dobrih stvari kot tiste, ki smo jih videli na štantih ta dan.
Na cvetno nedeljo so bile v ospredju butare in butarice, polne jabolk in pomaranč, mi smo pa ugotavljali, čigava je najbolj velika. . . Sledil je veliki teden z božjim grobom in velika sobota z vstajensko procesijo, z godbo, petjem, molitvijo. Pisana procesija pa se je vila med banderami, ki so jih nosili zastavni fantje, iz vsake vasi svoje. »Kdaj bom nesel jaz petkovsko?« je vstajalo v meni vprašanje.
Očetov god in dva dni nato materin ter petelinova glave, to je bilo vedno v vročem poletju. Oče Nace 31. julija, mati Franca pa na porcijunkolo. Takrat so bili štruklji in to kakšni štruklji! Nikoli ne bom jedel več tako dobrih!
Koline so bile prve o sv. Martinu, glavne pa o božiču.
Pri starem očetu in materi smo imeli otroci svoj raj. Tam je bila v zimskih mesecih gorka peč s tisoč stvarcami za igranje, kjer so delali grablje in so bili sestavni deli nekaj izredno lepega. Stara mati pa so predli noč in dan. Brez nehanja je pel kolovrat in so se kopičila vretena, mi smo pa potem odvijali na motovilu štrene.
In kadar se je pekel kruh – družina je uživala črnega, le stari preužitkarji so imeli pravico do belega – je bil za vsakega nas tudi hlebček. Kako je bil dober! V nedeljo, preden smo šli k maši, sem nesel staremu očetu hrano, ki je bila v užitku zapisana: pol litra vina in ena mesna juha pri Mazetu.
Kadar smo dobili novega bratca ali sestrico, ga je prinesla Bobkejca, občinska babica. Naša sreča pa ni bila predvsem v tem, da je eden več, ki bo hotel svoj delež od božičnega drevesca, kakor to, da je bilo to znamenje lepih praznikov. V pametnem dogovoru z vsemi, ki so nam bili botri, so le-ti prinašali štruce v razmaku nekaj dni.
Najboljša je bila Petrovčeva, potem Turkova, a tudi Gašperjeva je bila dobra. Vsak je dobil svojo štručko, tako da jo je sam po mili volji jedel. Seveda mati niso ogli to pot postaviti svoje besede. Štručka je bila tako vse bolj cenjena, ker je vsak sam skušal kar najbolje porabiti jo.
Leta 1911, ko sem imel osem let, so prenavljali hlev. Kranjski deželni odbor je dal kmetom pobudo, in tudi pomoč za to. Kmetijstvo je takrat napredovalo do zavidne višine. V našem hlevu je vedno bil kak plemenski bik iz Švice. Temu primerno so modernizirali hlev z novimi higienskimi zahtevami. Tudi ne več pel cepec ob mlačvi pikapok. Moderna mlatilnica je grmela par dni, pa je bilo vse omlačeno, medtem do smo slišali pikapok še iz mnogih drugih sosednih domačij.
Na hišnem stropniku je zapisana letnica, katere seveda otroci nismo znali prebrati. Ko so začeli govoriti o zlati poroki, so prenovili vso zunanjost in notranjost hiše in tamkaj so se prikazale zlate podobe količkov in križev ter drugih črk. Bila je letnica 1962. Tistega leta se je priselil naš rod v Rupo in je bila poroka našega starega očeta in matere.
Vsi njuni sinovi in hčere, bilo jih je dvanajst rojenih, a tedaj še osem živih, od teh Johana v Ameriki, so se domenili, da naj se vrši lepa slovesnost zlate poroke.
Bilo je to moje prvo svečano doživetje. Joj koliko ljudi je bilo na Petkovcu, kjer je bila maša, ki jo je daroval sin Janez, župnik, državni in deželni poslanec, velik prijatelj dr. Janeza Evangelista Kreka.
Prišle so kočije, fotograf, bili so govori in toliko dobrega na mizi! Vsi strici in tete z očetove strani in njih potomci – samo nas je bilo tedaj že sedem, toliko tudi Janeščevih, vsi Turkovi, Gašparjevi – stric Jakob še ni bil oženjen, »v mlinu« ni bilo otrok, potem pa še sosednji otroci nekaterih družin sorodstva stare matere. Tedaj se je ruparska domačija postavila, kakor nobena vse naokoli!
Sredi vsega tega slavja sem upal, da so pozabili na tisto o šoli. Toda kmalu po zlati poroki je prišel dan, ko se je stvar obnovila. Vpričo rovtarskega gospoda so me poklicali na Lovrencovo nedeljo in so me vprašali: »Janezek, ali boš šel v šole? Da boš učen, boš profesor kot stric, boš gospod kot stric gospod.«
Kaj je bilo meni za to, da bom »gospod«, tak ali tak, da se bom vozil v kočiji. . . Prav zato so se mi gabile, ker sem v njih nekaj takega slutil. Da bom vsak dan jedel meso in potico, ne, za kaj takega nisem in nisem bil navdušen.
»Pa poglej, Janezek,« so me prepričevali, »tvoja noga ni za težka dela! Kadar boš izdelal šole, bo iz tebe kaj koristnega, boš lahko domov prišel pomagat, te bodo vsi veseli.« Mati so od strani gledali, oče molče poslušali. Pa težko, da bi iz vsega tega kaj prišlo, če ne bi oče kar trdo na noge stopili in rekli: »Šel boš, pa amen!«
Kmalu sem zvedel za načrt. Da pojdem v Škofjo Loko. Čudno, kaj? Bila je šola v Logatcu, na Vrhniki, v Ljubljani, mene pa bodo poslali v Škofjo Loko. Seveda jaz o tem nisem kaj prida vedel in je res zanimivo, kako da se je vse do vojne vzdržala starodavna tradicija, da je Škofja Loka kraj za začetne šole. Pa je v Škofjo Loko treba skozi Ljubljano po dolgem ovinku!
Mesec dni pozneje, ko je bil mali šmaren, sem šel z očetom na Vrh, k Sv. Trem kraljem, kjer je bil ta dan velik shod. Joj, kako mi je bilo tesno pri srcu, ko so me povsod gledali, ta pa oni mi je stisnil novec v roko, drugi me je pogladil po glavi in rekel: »Fant, le korajžo!«
Jaz pa nisem imel nobene korajže. In če bi ne bil vajen
ubogati, bi me vse lepote, katere so mi na račun mojih bodočih šol in
gospodarstva ponujali – in teh je bilo na pretek – ne premaknile v
mojem odporu.
Z Vrha je čudovito lep pogled na vse strani slovenske domovine. »Tamle
zadaj pa je Škofja Loka! Vidiš: doli so Žiri, potem pa po lepi dolini
skozi Poljane, pa si tam, toda vlaka tukaj ni«. Avtobus pa je bil tedaj
še neznan.
Dva dni pred odhodom so se oče v gozdu usekali. Pripeljali so jih domov na lojtrnem vozu. Otroci smo jokali, toda za mojimi solzami je vstalo upanje: morda pa le ne pojdem.
Vendar očetova nesreča ni šla tako daleč, da bi ustavila usodno pot. Mežnar je že napravil črn kovček, ki je bil zame kakor mrtvaška krsta, mati pa so pripravili vse potrebno.
Ko je prišel zmenjeni dan, se je pripeljal Petrovčev koleselj. Neskončno težko mi je bilo pri srcu, ko so ostali za menoj Petrček, Mici, Tonca, hiša, dvorišče, kose, grablje viseče na klinih, rože na ganku, odprta hišna vrata. . . Pri meni so bili le mati, oče so pa skozi okno iz hiše gledali.
Pognal je Petrovčev Jože in zapeketalo je po dolu. Kako lepo je bolo to peketanje, kadar sem se peljal in vedel, da se bom spet vrnil. Toda danes? Solze so se ulile in zahlipal sem materi v naročje.
Pridrdral je vlak. Odpeljal je proti Ljubljani in od tam kar naprej. Ničesar nisem videl. Moje srce je bilo tako neizmerno potrto, da je ni bilo stvari, ki bi bila zanimiva. Bridki spomini mojega bivanja v bolnišnici so mi ves svet zastudili in si nisem mogel misliti, da je kje drugje življenje kot doma.
V dolinci prijetni je ljubi moj dom,
nikoli od njega podal se ne bom,
ta pesmica je odmevala v mojem srcu.
Na postaji Škofja Loka, oddaljeni od mesta pol ure hoda, smo sedli na poštni voz.
»Poglej, Janezek, kako lepo je tukaj!« so kazali mati na mesto in grad nad njim. Res je lega Škofje Loke nekaj prekrasnega, toda zame tisti trenutek vse to ni bilo nič.
Kmalu sva našla k peku, kjer je bila zame študentovska mati in vse, kar je treba za študenta. Pekova hiša je stala tik za šentjakobskim zvonikom, s hrbtom obrnjena na Soro Poljanščico. Prav pod hišo je bil jez, čez katerega je grmela voda s šumom, ki mi je bil v začetku nadležen, pozneje pa čudovito lepa pesem, brez katere ne bi več mogel zaspati.
Mati so tisto noč ostali pri peku. Naslednji dan je bila nedelja. Mati so se poslovili. Zadnji udarec je bil to. Nisem zavekal, toda Bog ve, kako neskončno bridko je bilo, ko so se zaprla za njimi vrata in sem jaz obsedel sam. Mati so šli na Brezje. Pač vem, da sem bil jaz glavni predmet njigove prošnje, kot štiri leta prej, ko so me bili tja nesli.
Tista doba je bila zelo razgibana. Vsako mesto in večji podeželski kraj je imel Sokole in Orle. V Rovtah o tem nismo nič vedeli. Tam ni bilo liberalcev, razen učitelja, ki je bil seveda politično popolnoma mrtev. Poleg župnika Matevža je bilo vsako nasprotno politično delo obsojeno na polom. Tako da jaz imen Orla in Sokola nisem niti prav dobro poznal.
Pa poslušam pogovore: »Danes je tukaj sokolska veselica. Prav tamle bo,« so kazali tja čez reko. Navzoči fantje, tudi pekovi študentje so bili iz Poljanske doline. Tam so imeli Orle in Sokole, niso pa bili vsi iz orlovskih vrst.
»Jaz jih še videti ne morem teh »sov«,« je pravil eden, ki je bil najbolj glasen,drugi pa so bili mnenja, da še ni greh, če od daleč opazujejo »sove«. Počasi sem tako doumel, kaj je Ž«Orel«, kaj »Sokol«, kaj »čuk« in kaj »sova«. Za »čuka« me je bolj imelo, ker so se naša mati pisali Čuk. Prav to je bila točka, ki me je postavila v sredo dogajanja tisti dan. Res sem tisto popoldne opazoval nastop Sokolov na orodju, kot se je razvijal na oni strani reke.
Pozneje sem zvedel, da ima tudi beseda Čuk res nekaj opraviti s priimkom moje matere. To ime, kot zaničljivko, so dali Orlom po župniku Čuku, iz mojega sorodstva iz Črnega vrha nad Idrijo, ki je dal Orlom himno, Namreč besedilo »Dvignite orli«. Bil je tedaj v Kranjski gori za dušnega pastirja.
Strašno sam sem bil. Vse mi je bilo tuje. Čez trg, po neki ozki ulici, čez katero je bil hodnik, je bilo treba iti, nato na desno tja v grič, kjer so bile zidane kloštre, potem na levo in tam je bila naša šola. Zapisali so me v prvi razred,
Šli smo nato v cerkev k maši. Učitelji so stali po cerkvi z zadaj prekrižanimi rokami. Seveda, sem se zavedel: to so liberalci.
Tako smo imeli potem vsak teden en dan sv. Mašo. So bili pač cesarski časi, ko je vsak uradnik in učitelj moral dati dober zgled krščanskega življenja.
Šola je bila dopoldne in popoldne. Nisem bil med prvimi, a nekaj je bilo meni v poseben prid. Bil sem od daleč in tudi vedel sem včasih kaj takega, kar drugi niso, čeprav sem bil »hribovec«. Tako so me vsaj nekateri nekoliko občudovali.
Sem pa tja so prišli trenutki, da sem se sam sebi smilil. Nekateri otroci so bili hudobni in so se iz mene norčevali. Včasih sem se s kom tudi stepel, toda raje sem tiho požiral svojo bridkost.
Ko je minilo nekaj tednov, sem se v nove razmere vživel. Le tega mi ni mogla pekovka dopovedati, da je »medlja« dobra in »meženca« imenitna jed. In pečena kaša, po kateri se je cedilo maslo. Toda taka je bila le za peka, za nas ni bila tako lepo rumena. Ko sem jo dal v usta, se mi je obrnil želodec. Naglo sem zbežal na balkon in tam vse izbruhal.
Zvečer smo vedno molili rožni venec. Pa ne naslonjeni na stole, kot drva, temveč ravno, brez opore, kleče. Pri tem se mi je neki dan kar v glavi zavrtelo in sem padel v nezavest.
Pekovka si iz vsega tega ni delala skrbi. In je bilo bolje tako. Ker sem bil od doma vajen trde roke, se je tudi moja podzavestna neskladnost vdala. Moj organizem se je navadil na novo hrano: »migla« in »miščenca« in vse drugo mi je s časom tako teknilo, da sem se o božiču vrnil domov debel kot pujsek.
Pek je bil star možiček, slep na eno oko. Pa je na drugo zato bolje videl. Pekovka je bila mnogo mlajša in razgledana ženska. Paznim očem se ni izmuznila prav nobena polomija.
Za Vse svete so vsi drugi imeli počitnice. Samo dva sva ostala. Pek si je oblekel debel kosmat kožuh, ker je bil mrzel dan in naju je peljal na mestno pokopališče.
Kaj lepih stvari sem tam videl! Rdeče, modre, zelene, nizke,široke svečke, nastavljene v različnih oblikah po grobovih. Pa me je hudoba zapeljala, da sem eno na skrivaj vzel. Ko sem jo hotel dati v žep, se je vsa tekočina razlila po hlačah – imel sem dolge hlače, menda edini med vsemi tedanjimi pobi. Kaj bo pa sedaj? Tako lepa je bila tista svečka, zdaj pa tale nesreča! Kako naj jo skrijem, da pekovka tega ne bo videla?
Seveda je ona kar kmalu opazila madež na mojih hlačah in me trdo vzela v roke. Ko sem povedal vse po pravici, tedaj je bila pa sodba in bila je strašna. Mera je bila namreč polna. Zadnji poskus, da se še poboljšam, tako sem zvedel. Kajti nad menoj je bila tudi druga strašna »hudobija«.
Prejšnjo nedeljo, pri krščanskem nauku, me je hudoba motila in sem se nekaj pomenkoval s sosedom, ki je sedel poleg mene pri obhajilni mizi, kot smo se navadno usedli in gledali dol po cerkvi. Seveda je bilo moje govorjenje »javno pohujšanje«, posebno še, ker me je videl gospod kaplan in mi krepko ušesa navil.
Tako strašno javno pohujšanje, sedaj pa se tatvina in na samem svetem kraju, na grobu. Ne, tu se pa vse neha!
Pa je prinesla papir, pero in kuverto, ter mi narekovala: »Draga mati! Jaz, Vaš sin Janez, sem v veliki nevarnosti, da postanem baraba. V nedeljo so mi gospod kaplan v cerkvi pred vsem občestvom, med krščanskim naukom, navili ušesa, ker sem se slabo vedel. Sedaj, na Vse svete, sem pa na pokopališču ukradel z groba svečko in me je duša rajnega kaznovala, ker sem se ves polil z raztopljenim lojem. Gospodinja mi je morala nato hlače očistiti.
Čez teden dni je že prišel odgovor, iz katerega pa vendar le nisem razbral tako strašne obsodbe, kot bi morala priti po mnenju moje gospodinje. Da bodo z menoj napravili račun o božiču, ko pridem domov, da so tudi že zaklali enega prašiča, da so že praprot poželi, da je krava rjavka imela teličko, da je mrzlo, da pa še ni bilo nič snega, da so oče že dobri in se jih je noga zacelila.
Vse te lepe novice iz materine roke so mi povedale, da mati niso tako za hudo vzeli mojih »hudobij«.
Škofja Loka ima krasno okolico. Častitljivi srednjeveški grad, nekdaj sedež brižinskih škofov, ki so bili gospodarji loške okolice, kraljuje nad mestom z mogočnimi potezami svojih stolpov.
Spodaj starodavno mesto, iz katerega rastejo trije zvoniki: šentjakobski, nunski in kapucinski; vsenaokrog tvori okvir drevje; dvojna cesta vodi v mesto s strani postaje, na desni hrib s cerkvijo in postajami križevega pota, Poljanščica in Selščica delata naravno zaščito mestu, priklopljenemu na breg, po katerem je bilo še ohranjeno mestno obzidje, mestna obramba iz turških časov.
Nad gradom je bil »krancelj« venec smrek, od koder je bil izredno lep pogled na mesto in vse proti postaji in Kranju.
Kaj naj rečem o Kamnitniku, ki je bil dragocen kamnolom. Kakih 50 m visok griček je nudil prečudne priložnosti za vse »razbojniške igre«, za prekrasne razglede in za počitek v zeleni travi. Od tam smo spoznavali naše gore in planine, šteli vozove tovornih vlakov, ki so brzeli proti Kranju, sledili toku Sore, ki je združevala oba pritoka in ju vodila proti Medvodam mimo Hoste, kjer je tedaj župnikoval Franc Saleški Finžgar, pisatelj romana »Pod svobodnim soncem«.
V Crngrob smo šli gledat rebro »ajdovske deklice«. S spoštovanjem smo stopali mimo Kalanovega doma, a ne vem dobro kateri Kalan je bil. Vem pa, da sta oba: prelat in »wasservater« (ime »oče vode« je dobil, ker je zavzeto propagiral abstinenčno gibanje) iz bližnje škofjeloške okolice. Pri enem so nam celo dali nekoč jabolka. Kako so bila dobra! Pri peku jih nismo nikoli dobili na mizo.
Včasih smo srečali izredno privlačen prizor: tamle gredo pa frajle, so rekli in smo viseli celo procesijo gospodičen, katere je vodil nunski oče, tedaj gospod Ignacij Nadrah. Tega prizora nismo nikoli zamudili! V gradu je bila namreč imenitna šola za deklice iz boljših družin, ki so jo vodile uršulinke. K njim so hodile tudi vse deklice iz mesta v ljudsko šolo.
Kmalu sem pozabil na »strašno sodbo«, ki me je čakala za božič doma. Dogodke o mojih »zločinih« sem zakopal na dno prelepih sanj, katere so mi rasle vsak dan bolj žive, kako krasno bo, ko bom spet doma. Odšteval sem dneve, nazadnje ure in jih preračunaval v minute, ko bom potoval v svoje kraje.
V tisti čas pričakovanja je padel še tudi sv. Miklavž. V Škofji Loki je bil prosvetni dom, kjer so pripravljali to slovesnost. Dvorana je bila nabito polna. Bilo je prvič v mojem življenju, da sem doživel dogodek gledališke vsebine.
Sicer sv. Miklavž zame ni bil več nobena skrivnost, prav tako ne parklji ne angeli. Pa tudi sv. Miklavž je to vedel in parklji tudi, kajti pograbiti koga izmed nas in ga vleči v pekel je utegnilo povzročati nevšečnosti parklju.
Vendar sem se jaz raje stisnil bolj v kot, da me ne bi dosegli, kajti moja slaba vest ob spominu na dogodke, ki so me »postavljali na prag zločincev«, mi je narekovala previdnost. Kaj lahko bi padli po meni in ne bi imel nobene obrambe, pač pa ponovljeno javno sramoto.
No, hvala Bogu, nič tega se ni zgodilo. Seveda tudi ni bilo nobenega daru. Videl sem pa le nekaj neverjetno zanimivega in lepega: dvorano, oder in čudovite prizore, ki so se pred Miklavževim nastopom odigrali na odru.
Tik pred božičem sem dobil pismo, kjer je bilo naročeno, da naj grem v neko hišo, kjer se uči ključavničarstva Novakov Jokel. No, glej si kaj! Novakov Jokel! Od kod je pa ta tukaj? Če bi jaz prej vedel za to, bi bilo moje škofjeloško izgnanstvo mnogo manj tragično. Novakovi so nam bili doma skoro sosedje. Jokel je bil že fant, a sem ga dobro poznal. Da naj grem k njemu, da se domeniva, in bova skupaj potovala domov za božič
To je bilo pa res čudovito odkritje zame. Kar tekel sem v tisto hišo in ga dobil vsega črnega, seveda, kako naj bo drugače kovač, ki je nabijal po naklu. Začudeno me je pogledal, nato se je pa široko zasmejal in mi dal roko.
Prav tako kot je vse do prve svetovne vojne veljala za naše kraje Škofja Loka kot izvir učenosti v knjigah, tako je bil tudi začetek industrijskih poti. Slovela je namreč po svojih »cehih«, med katerimi je bil znamenit posebno ključavničarski. Iz davnega časa, ko je vse poljansko sotočje spadalo v Škofjo Loko, je bila pot v svet iz naših krajev skozi to znamenito mesto. Prav tako, kot je idrijsko živo srebro našlo pot v svet skozi Škofjo Loko, prav tako je vse od tam prihajalo in tja teklo.
Zmenila sva se za dan in uro odhoda proti domu. V Logatcu naju bodo čakale sani in konj.
To je bilo moje prvo potovanje, katerega sem željno čakal in katerega sem tudi doživel. Šmarna gora, Kamniške planine, prekrasen pogled na Škofove zavode v Št. Vidu, nato Ljubljana. Potem smo zbrzeli čez dolg most, ko smo križali Ljubljanico naprej do Brezovice. Moje oči so iskale na daljnem obzorju in skrivnostno sem se razveselil, ko sem opazil daleč gori cerkvico sv. Treh kraljev. Kot v ogledalu sem že gledal od tam tudi Petkovec in Rupo, kjer me pričakujejo. Čez Borovniški most, skozi gozdove, čez Razkovec, od koder sem tolikokrat poslušal vlakovo hropenje: »Le pritiskaj, saj tiščim. Perha – perha.«
Bila je slovita južna železnica, kot so ji rekli v rajni Avstriji, ki je vozila iz Dunaja v Trst, edina dvotirna na Kranjskem. Kmalu je hropenje ponehalo. Lagodno so zdrdrala kolesa in že smo zavili na logaško polje, kjer so nas pozdravile Napoleonove lipe, če je res, da jih je posadil Napoleon.
Jaz sem vrtal s pogledom tja gori v bregove in res me je kmalu pozdravila cerkvica sv. Hieronima na Petkovcu. Z belo streho, pod krošnjami dveh lip, ki sta pa bili seveda goli.
Vse prepočasi so brzele sani. Zvončkljali so kraguljčki, dot je na sankah navada. Pričelo me je zebsti v noge, toda kaj vse to! Saj sedim poleg očeta, ki so me sprejeli na postaji in ugotovili: »Vidiš ga no Janezka, kako si zrasel. Tak fant!«
Pa bom tožil čez mraz, če sem pa »tak fant« in zraven očeta! Seveda sem že marsikaj zvedel po poti. Dobro uro je bilo drsenja po snežni cesti. Potem še po Potočni, nato smo pa bili pri Končjih vratih, pri Petrovčevi češnji, pri drobnici. Že se je videlo drevje v Rupo in še hip, pa so pritekli bratca Peter in Štefan, sestre Tonca, Mici in Franca z žarečimi obrazi. Že so tu mati, ki so me objeli in peljali v hišo ter napravili križ na čelo.
Spet doma! Na mizi se je že kadila skodelica kave in kos belega kruha; zraven polna košara jabolk. Res, po čem naj prej sežem? Pa tu so še stara mati, stari oče, hlapec pa dekli ter pastir in volar.
Prav tisti hip je zazvonilo angelovo češčenje na Petkovcu. Vsi smo se pokrižali in oče so dali glas: »Sveti angel Gospodov je oznanil Mariji. . . »
Minil je večer in legli smo k počitku. Tako poln sem bil vtisov kot menda nikdar v življenju. Nisem mogel zaspati. Tedaj pa mi pride na misel: »Pa se res niso prav nič dotaknili «bavbava«, ki me je grozeče čakal od tistega pisma o mojih »zločinih«. Prav res, niti spomnili se niso na tisto,« sem vesel ugotovil.
Naslednje jutro sem dognal, da razen očeta in matere sploh nihče ni o tem zvedel besedice. Ko sem bil z materjo sam, so šele omenili in me vprašsli, kaj da je bilo in da naj po pravici povem. Seveda so me z resno besedo posvarili, toda zadeva je bila s tem za vedno pokopana. Le v mojih spominih še živi kot koristen nauk za vzgojitelje, kako je treba pametno usmeriti zgrešene korake lahkomiselnega otroka.
Šele naslednje jutro sem se zavedel, da sem doma z obema nogama. Petrček me je spremil v hlev, kjer mi je razložil vse dogodke od mojega odhoda. Joj, kako se zrasla teleta, pa že ni bilo več vseh in druga so bila na njihovem mestu. Na Mihelovem sejmu so prodali ta male vole, ker je »šek« bil preveč hudoben in sedaj imamo pa tele in nove voličke, »Ta je Muzelj,« mi je pokazal pomuzeni rog.
Potem sva šla v svisli, v skedenj, na drvarnico, nato v kozolec, po vseh luknjah. Vse sem hotel videti in tudi kadi s kislim zeljem, ter klet s krompirjem in nato svinjake in mlade pujske; bili so že veliki. »Tale svinja bo pa za koline. Za tvoj god bomo klali,« tako me je povedal Petrček in s tem seveda razodel veliko družinsko skrivnost.
Pri starem očetu so bili kupi sestavnih delov kmečkega orodja na peči. Stara mati so sedeli za kolovratom, oče so obrezovali zobe za grablje.
»No, Janezek, zdaj boš pa imel kaj povedati, kako je po svetu. Le začni, kako je bilo s teboj,« so rekli stara mati in prekinili za hip enakomerni švrk – švrk, ki ga je pel kolovrat noč in dan. Že so mi prinesli hlebček belega kruha. Kako dober je bil tisti kruh. Nikdar več ne bom jedel boljšega, pa če bom živel sto let.
Strašno so mi ugajale vse te besede in zdelo se mi je, da bom kaj posebnega povedal, pa nisem vedel ničesar praviti. Seveda, potem se je po malem razvezala vez jezika in sem skušal dopovedati, da je zame le doma lepo. Upal sem, da bodo rekli kako lepo besedo v moj prilog, kajti moja skrita želja je bila vedno ista: ostati doma. Vse zgodbe, ki sem jih pripovedoval, so šle za edinim ciljem, da bi ganile očeta in mater, da bi mi ne bilo treba iti več v šole.
Bil je dan svetega večera. S Petrčkom sva šla po smrečico za božično drevesce in po mah. Globoko so se udirale v sneg najine stopinje. Krepko sva gazila, eden s sekirico – seveda jaz, drugi pa s košaro. Kra-kra se je prepeljala vrana skozi sončni dan in odhitela tja v Pečovje, kjer so vse smreke že odložile snežni klobuk. Menda je že slutila bližnjo pomlad. Kar naprej sva jo rezala, vse do Koče, od koder sva potem strmela v prelestno podobo slovenskih planin, ki so se tako čudovito lepo videle tam daleč nekje, vse bleščeče v snegu.
Kmalu sva našla smrečico. Več naju je stalo najti suh mah. Pa sva ga tudi dobila. Petrček je dobro vedel, kje bo. Ko sva prišla domov, je bila ravno kašča odprta. Tam je bila zaloga krhljev in suhih hrušk. Velikodušno so jih nama mati nasuli v pest. To so bile slaščice, posebno zame, ki jih niti videl nisem, odkar sem bil zdoma.
Že se je kadilo kosilo na mizi: kisla repa s krompirjem in na odnu skleda fižola s kuhanimi krhlji na vrhu. Za zajtrk je bil samo močnik, ker je bil dan strogega posta. Po kosilu so mi rekli oče: »Janezek, rezanco bomo pripravili. Ali boš pomagal?«
Kdo raje kot jaz! Taka dela so zame, ne pa bukve, sem si mislil in že sva hitela s Petrčkom, da naneseva slame in detelje za rezanco. Tedaj smo rezali še s slamoreznico na ročni pogon: šlek-šlek-šlek je pelo kolo. Sprva sva bila s Petrčkom vsa vneta za poganjanjem kolesa, toda kmalu je moral poprijeti hlapec. Najine sile niso bile dovolj izdatne za delo, ki zahteva celega moža. »Ej, Janezek, kje je tisti, ki se je hvalil, da bo sam vse narezal?« se je norčeval hlapec, Štuparjev Peter. Oče so pa poprijeli za besedo in rekli hlapcu: »Le pusti poba, ti poženi, pob se je že naveličal, pa tudi za delo ni.«
Medtem so pa mati vse pripravili za jaslice. Vsi smo se zbrali okrog mize z našimi strokovnimi nasveti, ki so jih mati zelo upoštevali. Le v tem so morali zastaviti ves svoj ugled, da so se prav postavili naši pastirčki, kajti vsaki je hotel od najbolj blizu videti Jezuščka. In mojemu je bilo dano, da je prišel najbliže, čeprav Tonci to ni bilo prav, ker njen pastirček je najbolj velik in ona je največja od nas.
»Prav zato bo videl bolje tudi od daleč, ker je večji,« so presodili mati in moj pastirček je imel pravico, biti najbliže. Petrček se pa za to ni gnal, ker je že imel vse predvideno za naprej in je sebi pridržal pravico,da pripelje sv. Tri kraje.
Kar kmalu je bilo popoldneva konec. Z mrakom je bila opravljena vsa živina. Že smo jo napojili in za večerjo zadnji šop sena položili in sedaj naj vedo vse krave in voli, teleta in telice, da nocoj imajo tudi oni svoj delež pri jaslicah. Na sveti večer se namreč živali »menijo«, le da jih more razumeti samo človek, ki ima dušo popolnoma čisto in ki ima praprotno seme v žepu. Ko sem nosil praprot za steljo v hlev, sem si jo nabasal nekaj tudi v žep, da bi imel s seboj seme za načrt, ki sem ga pripravljal.
Kmalu je zazvonilo angelovo čaščenje. Bilo je znamenje začetka svotonočne domače pobožnosti. Oče so vzeli z žeblja veliki molek in se slovesno prekrižali: V imenu Boga Očeta, Boga Sina in Svetega Duha. Vsi smo kleče molili začetne molitve do prve skrivnosti rožnega venca. Tedaj so oče vstali in mi tudi. Vsak je pograbil svoj križek, dekla lonec z ognjem in vejicami cvetne butare, mati pa blagoslovljeno vodo in se je pričela procesija »okrog vogla«, kot da spremljamo Sveto Družino, ki išče »jeprge«, ki jih ne dobi nikjer, razen tam, kjer konča pobožnost: v hiši, pred jaslicami.
Po krasnem sončnem dnevu je nastala mrzla noč, da je sneg že zmrzoval in škrtal pod našimi nogami, ko smo hiteli otresati drevje, da bi »bolje rodilo«. Ravno za petnajsto skrivnost rožnega venca smo obšli vse zgradbe, prostore, shrambe in zaklonišča notri in okrog doma, vse od kleti do prekajevalnice pod streho. Vsepovsod je treba božjega blagoslova, da človeško delo kaj velja, saj je Jezušček prišel odrešit vse, človeka in živali pa tudi človekovo delo, tako so nam oče povedali, ko je končala molitev in smo posedli okrog mize, na kateri je bil poprtnjak, steklenica vode, posodica soli, dva svečnika s prižgano svečo in najlepši namizni križ. Seveda je bil na mizi tudi najlepši prt in vse, dar je bilo pri hiši najlepšega.
Sledila je večerja. Ker je bil tedaj še post, smo jedli mlečno kašo. Po večerji smo razgrnili po mizi Mohorjeve knjige in jih začeli prelistavati, seveda tisti, ki smo znali brati. Jaz pa, ki sem bil knjig že itak sit, sem se izmuznil iz hiše in šel v hlev, da sem poslušal pomenek živali. Prav na tiho sem vstopil. Slišal sem prežvekovanje živali. Nekatere so globoko sople v mirnem spanju. Pritaval sem v temi do kupa stelje in se ulegel. Napeto sem poslušal. Nič! Globok vzdih stare krave, pa je spet vse mirno naprej prežvekovalo in dihalo. . .
Seveda, je delalo v moji glavi: biti moraš čisto nedolžen. Jaz pa sem obremenjen s tistimi strašnimi obtožbami mojih zločinov in hudobij. Pa saj so mi starši že vse odpustili! Res pa je bilo, da se nobena žival ni nič zmenila zame in tudi nobena v nikak pomenek spustila. Še sem pomel praprot v žepu in grabil novo, na kateri sem ležal, toda govedo je ostalo mutasto.
Naveličal sem se tega oprezovanja in sem se namenil v hišo. Prav tisti trenutek je prišel stric Jakob, ki je bil moj birmanski boter. Njegov prihod je bil vedno zaželen. Zmeraj je kaj prinesel. Bil je pač edini stric, ki je bil samski in je torej mogel na to misliti.
Vsakovrstne stvari je po malem spravil iz cule. Zame so bile kocke, iz katerih se je dalo sestaviti različne podobe, ena lepša od druge. Res, to je bilo nekaj imenitnega! Za tisto noč je bilo vse preskrbljeno. Že me ni bilo ne za »lovca« ne z »špano«. Vsi smo se zapičili v kocke in se vrstili v sestavljanju čudovitih pravljic.
Med tam smo podremali. Poslali so nas spat. Ko je zvonilo k maši, so nas zbudili. To pot je bilo lahko vstati! Kar hitro smo bili nared. Ena velika bakla, katero bo nesel hlapec, in dve majhni: eno zame in ena za Petrčka. Stari oče in mati so pa že odšli s prižganimi trskami; suhe brezove trske so bile to, s katerimi so si svetili ljudje k jutranji maši ali pa tudi pri delu, dokler ni prišla petrolejka.
Iz vsakega doma je prišla procesija s svojimi baklami, ki so se iz stranskih steza zlivale na srednjo pot, kjer je široka gaz že dala prostor za dve osebi vzporedno.
Ko je zazvonilo zadnji četrt, smo bili že na poslednjem vzponu proti rovtarski cerkvi, v čarobni procesiji osvetljeni od velikih in malih bakel, ki so se iskrile daleč tja po bregeh v snežnih kristalih mrzle zimske noči. Moja bakla je dogorela. Ogorek sem zavihtel daleč tja v stran. Še nekaj korakov in že nas je pozdravila cerkev od blizu z vsemi lučmi. Priril sem se do naše klopi in se zrinil vanjo.
Kmalu je zazvenela »Sveta noč . . .« Pa nisem ničesar več slišal. Morda so slišali mene drugi, ko sem zasmrčal v globoko spanje. Pot nazaj domov ni bila tako romantična. Hotel sem teči. Pa sem se spotaknil in tako telebnil na tla, da sem videl sto sonc, čeprav je bila temna noč.
Božič in sv. Štefan sta bila prava praznika. Vse dvakrat v Rovte! Popoldne, ko smo prišli »od nauka«, nas je čakal »štrukelj«: hlebček iz potičnega testa, za vsakega eden, za vsak prazničen dan. Ta je bil boljši kot potica, ker je bil pač moj in sem ga jedel po mili volji, kadar se mi je zdelo.
Prišle so tete: teta Franca (Gašparjeva), teta Turkova, Malenska in stric iz Podpeska. Poklicali so me in jaz sem bil seveda predmet razstave: kako sem zrastel, kako sem debel, da se mi gotovo strašno dobro godi (jaz pa sem mislil na »midlo« in »mišanco« in kaj da se mi »dopade«). Vse so hoteli vedeti, kaj bo iz mene. Jaz pa nestrpen in sem kmalu našel priložnost, da pobegnem: »No, Janezek, jutri bo pa tvoj god, kaj boč delal?« - »Klali bomo. Jaz bom pa za rep držal,« sem povedal in jo pobrisal.
Materi se to ni nič lepo vedelo. Očetu je pa bilo kar prav, tako sem presodil pozneje. In drugi dan smo res klali. To je dogodivščina prvega reda. Že navsezgodaj smo bili na nogah, ne da nas je kdo poklical. Samo namigniti je bilo treba, pa je že bila na mestu stvar, ki smo jo rabili: klopi, polena, klavna miza. Nazadnje je prišel Martinkovec z ostrim nožem in odredil vse potrebno.
Kmalu so prignali debelo svinjo. Štirje so jo zgrabili in kar na mizo z njo. Jaz pa po repu, ki sem ga zgrabil, da nam svinja ne uide. Cviljenje je kmalu utonilo v hropenju in že se je slišalo samo še curljanje krvi v škaf. Tu je bilo pa vse poezije konec in vse je postalo žalostno. Ni mi bilo več za to, da bi še nadalje svinjo držal za rep.
Kaj in kakšnega dela je bilo ta dan v kuhinji, to so vedeli mati, in je bilo prav tako, ker mi smo bili za samo napoto. Toda kmalu je po celi hiši dišalo po dobrotah. Opoldne so bila na mizi »frigana jetrca«, potem pa je seveda bilo še marsikaj dobrega kot ocvirki, pečenka in zadnja večerna dobrota: pečene krvavice.
Vse ti si seveda zaslužili tisti, ki so ves dan zares delali, posebno ko so šli prat čreva v precej oddaljeni potok. Toda jedli smo vse te dobrote še bolj poželjivo mi, ki smo bili ves dan v napoto.
Na mojo veliko žalost so dnevi tako hitro tekli. Kar kmalu je prišlo novo leto indrugi dan je bilo treba spet nazaj v Škofjo Loko.
Tako lepo je bilo doma! Na novo leto dopoldne je še bilo kot se spodobi, toda popoldne je že padla senca slovesa na moje razpoloženje. Nič več mi ni dišal moj štrukelj.
Kaj bi dal druge krati, ko sem smel stopiti na voz in se peljati v Logatec; toda sedaj je bila ta pot kot pogrebna. Tako potrt sem bil, da se niti ne spominjam več, kako sem potoval. Le to vem, da sem bil pred večerom naslednji dan že pri peku. . .
Spet je Sora bobnela pod oknom- Spet bom jedel medljo in na mojo nesrečo se redil, da bodo na laž postavili mojo trditev, da se mi slabo godi. Spet je bila nedelja in sem sedel na stopnicah med naukom, da se mi je obnovil spomin na tragedijo, ko me je gospod kaplan potegnil za ušesa. Toda, kaj mi je preostalo drugega, kot sprijazniti se z usodo in tako sem se znova vživel v položaj.
Učili smo se vsi naglas. Kak hrup je to pomenilo za druge, lahko razumemo le, če pomislimo, da nas je bilo dvanajst, ki smo vsak na ves glas brali svojo lekcijo. Toda jez sem se bolj zanimal za to, kaj se uče oni iz petega razreda. Tako sem poslušal slavne zgodbe o bitki pri Visu, o generalu Radeckiju, o Otokarju Češkem, ki so ga premagali Habsburžani. Posebno pa me je zanimala zgodovina Škofje Loke, ki se začenja že leta 904.
Nikoli nisem bil odličen študent, toda konec leta sem si nabral toliko dobre rede, da sem šel naprej.
Tisto leto so se pojavili na slovenskih cestah prvi avtomobili. To smo gledali »samodrča«, kadar se je pripodil po cesti in dvigal oblak prahu. Iz Kamnitnika smo gledali, kako je brzel avto, edini, ki je bil že na cesti kot redno vozilo, težak voz, ki je vozil pošto iz Žirov v Škofjo Loko.
Pek je prerokoval, da bodo prišli slabi časi. Da je taka prerokba, da kadar se bodo železne kače plazile po deželi in železni konji drveli po cestah, bo nastal joj, prejoj. Železnih ptičev takrat še niso predvideli za prerokbe, a so bili pozneje tudi vključeni vanjo.
Končalo se je zame prvo leto. Končale so se tudi prelepe počitnice in začelo se je leto 1913/14. Ker sem toliko pravil o avtomobilu, ki vozi v Žiri, so mi hoteli napraviti veselje, da se bom peljal z njim v Škofjo Loko.
Ne rečem, da me ni mikalo, peljati se z avtom, toda drugo je, kam se pelješ. To pot so bili oče z menoj. Šla sva v Žiri in tamkaj je bilo izhodišče avtomobila. Spet je bilo moje srce preveč polno bridkosti, da bi užival lepoto Poljanske doline, po kateri sem se tedaj prvič peljal. Šel sem pač znova svoji usodi naproti.
Srečno smo prišli v mesto in jaz sem začel tako četrti razred. Moj učitelj se je pisal Pianecke, mož češkega porekla, ki me je rad imel, ker sem bil tudi jaz iz Notranjske kot on, ki je bil doma iz Loža.
Častitljiva Škofja Loka je imela tri cerkve z redno službo božjo. Vsaka je imela tudi svoje ministrante. Nekateri naših so hodili k nunam in so imeli zato pridevek »kloštrski muci«. Pa je veljalo nositi ta pridevek, kajti imeli so vedno priboljšek: potico, sadje, razne slaščice, stvari, ki jim niti imena nisem vedel.
Toda meni nikdar ni bila dana priložnost, da bi našel pot do nunskih vrat, pa tudi iskal je nisem. Pač pa se mi je ponudila priložnost, da bi se naučil streči pri maši v cerkvi sv. Jakoba. Toda ko sem videl čudne besede ministriranja, sem se ustrašil in si mislil: Saj to sploh ni mogoče! Kako bi se mogel naučiti kaj takega, čeprav nas je učitelj učil tudi, kaj je sekulus, kaj je dominus in še kako drugo besedo. Kako prav bi mi bilo zaslužiti »groš«, to je bilo deset vinarjev, ki jih je ministrant po maši prejel. Jaz, ki nikdar nisem imel krajcarja v žepu!
In sodim, da je bilo to zelo prav, čeprav se mi je tedaj zdelo hudo. Če bi me povabil kdaj duhovnik in mi dal pobudo za ministriranje, bi gotovo sprejel vabilo. Tako mi pa ni ostalo drugega, kot občudovati tiste, ki znajo ministrirati. Kar zavidal sem jih! Tako ponosno so se držali in na skrivaj pogledovali, če jih vsi vidijo in občudujejo.
Toda od vseh ministrantov, ki sem jih v Škofji Loki poznal, je samo eden stopil na duhovniško pot, to je Stanko Grims, vsi drugi pa so postali kdo ve kakšna nesreča zase in za svoje. Ni vse najbolj sveto, kar je najbliže oltarju.
Proti koncu tega šolskega leta je v meni začela dozorevati zavest, da biti »hribovec« pravzaprav ni tako nečastno. K temu spoznanju je pripomogel občutek moči, ker sem včasih koga premikastil, pa tudi dolge hlače, ki sem jih edini v razredu nosil.
Učitelj Pianecki nas je večkrat vodil tudi na daljše sprehode, na Križno goro, Osovnik, Lubnik. To so zijali moji sošolci, ko sem na Osovniku zagrabil za koso in šel vštric z drugimi kosci. Moj ugled je med njimi stalno rasel, jaz sem se po vedno bolj moško počutil.
Potem je pa prišel veliki izlet na Bled in mene je zadela čast, da bom nosil učiteljev dežnik. Pa so ga hoteli nositi tudi drugi, začeli smo se puliti zanj in ga – zlomili. Krivdo sem zvrgel na nekega Luka Polajnarja, toda učitelj je iz moje rdečice na obrazu razbral, da sem pravi krivec jaz. Zato ni Luka nič klical na zagovor, meni pa je, ko sva bila na samem, resno poočital: »Janez, za lažnivca te pa nisem imel!« Tega me je še danes sram in če bi kje srečal tistega Luka, bi ga takoj prosil odpuščanja. A najina pota se niso več srečala v življenju.
V tistih dneh je bilo objavljeno na vseh prižnicah: V škofijski zavod svetega Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano se sprejemajo telesno zdravi in nravno nepokvarjeni mladeniči slovenskih starše, o katerih je upati, da se bodo posvetili duhovnemu poklicu.
»Si slišal, Janezek,« me je vprašala gospodinja po maši. »Kaj bi moral slišati?«
»Tisto o Škofovih zavodih,« je pojasnila. »Ali te nič ne mika? Na pismo!« mi je rekla.
Res je imela pismo od strica gospoda, kjer mi piše, da naj naredim prošnjo za v zavod in obrazec kako naj jo napišem in naj jo nesem župniku.
Joj, prejoj, kako se pa taka imenitna reč naredi? Celo polo, na prvi list, na prvo stran takole in potem vse tole. . . Bilo je vse natančno razloženo. Nasloviti pa je bilo treba prošnjo na Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani.
Prevzvišeni gospod knez in škof
Jaz, podpisani Janez Hladnik, rojen 22. decembra 1902 na Petkovcu, krščen 23. decembra v Rovtah nad Logatcem, sem dovršil z dobrim uspehom četrti razred ljudske šole in prosim za sprejem v zavod svetega Stanislava. Za odgovor prosim na župni urad v Rovtah nad Logatcem.
Vse te učene stvari sem napisal kakor sem najlepše vedel in znal, vse natanko po tem kot mi je gospod stric poslal vzorec in priložil rojstni ter birmanski list, potrdilo o cepljenju koz in šolsko spričevalo. Zadnji dan šole sem nato oddal prošnjo loškemu župniku Šinkovcu.
Ni me skrbelo nič. Tako sem srečno odpotoval domov na Petkovec v moj planinski raj.
V tistih časih so na kmete prihajali tedniki, »Domoljub« je bil redno branje vseh naših domov. Novice, ki so svet razburjale, so prišle v Rovte šele teden pozneje. Tako ljudje niso prav nič vedeli, ko so obhajali Jakobovo nedeljo, ti je bilo drugo nedeljo po mojem povratku iz šol, kakšna novica jih čaka!
Pa je oznanil »berč« (birič), da se daje vsem na znanje, da je bil ustreljen s srbsko kroglo naš prestolonaslednik Franc Ferdinand v Sarajevu in da je Avstrija napovedala Srbiji vojno in da se morajo nemudoma zglasiti vsi moški pod orožje.
Našega očeta kot črnovojnika vpoklic ne več zadel, toda zadela ga je skrb in odgovornost. Prinesli so velike lepake, katere je bilo treba nabiti na kaščo, kjer je bilo javna pot mimo naše hiše, da je objavljen »preko sod« in mobilizacija vseh moških od 21. do 45. leta.
V štirinajstih dneh, tako je povedal berač Otrin, bomo pohodili tiste Srbe, pa bo vsega konec. Saj jih je komaj peščica, z blatom vred eno pest, je pravil eden, a drugi je vedel drugače in dejal, da bodo z njimi Rusi potegnili in kdo ve kdo še vse.
Vsi so vse razumeli in vse znali. Dejstvo pa je bilo, da se je sprožila prva svetovna vojna, ki je trajala več kot štiri leta.
Ni bilo tako lahko ljudem dopovedati, da so Srbi naši sovražniki. Balkanska vojna, ki je bila komaj dve leti prej, je pridobila vse simpatije Srbom in Bolgarom. Jaz sem bil seveda premalo razgledan, da bi o tem kaj razumel in sem se veselil prvih spopadov na srbskem bojišču.
Zame je bilo važnejše kot vse drugo vprašanje: Kaj pa če bom zaradi vojne le rešen šol? Bog daj, da se ne bi začele!
Na malega šmarna dan sem spet šel z očetom k Svetim Trem kraljem. Pa se je spet slišala ista pesem: »Torej Janezek gre v šole?«
Davno namreč je že prišlo pismo na rovtarskega župnika, da sem sprejet in da se moram prijaviti k sprejemnemu izpitu 15. septembra. Ob dveh zjutraj sva vstala z očetom, mati so nama skuhali mleka in že sva jo ubrala skozi rosno jutro tja mimo Bebra, čez Mizendol na Vrhniko, kjer je odhajal ob šestih vlak v Ljubljano. Bled lunin svit nama je osvetljeval pot, dokler ni zagorela jutranja zarja in napočil dan.
»Kristus Zveličar sveta« je govoril veličastni napis na pročelju zavoda. Kmalu sem našel sobo, kjer so se zbirali šolarji k izpitu. Oče so bili z menoj in mi dajali pogum: »Nič se ne boj, Janezek. Prosi Marijo, da ti bo pomagala!«
Sami smo ostali po razredih s profesorjem, ki je napisal na tablo nalogo. Bila so vprašanja: eno iz slovenščine, eno iz nemščine in eno iz računstva. Med grobo tihoto smo pisali vsak, kar je vedel za najbolje in čez pol ure sem že oddal svojo nalogo rešeno.
Bil sem sprejet in zapisan v 1. B razred in poslan v 6. divizijo. To so bile zame zelo učene besede. Oče so me spremili prav so prefekta in me izročili z izrecnim pooblastilom, da naj me kar trdo v roke vzame, če bo treba, da bo kaj iz mene.
Prefekt, Anton Komljanc me je prijazno sprejel, ter mi odredil mesto. Bil sem deležen predzadnjega mesta. To je bila zame velika odlika! Seveda nisem vedel, da sem se tako znašel prav pod opazovalnim stolom prefekta.
V diviziji je bilo imenitno. Že prvi dan sem se srečal z raznimi znanci iz Škofje Loke. V mojem razredu je bil samo Lojze Hartman, več jih je bilo v 1. A razredu.
Nebeško lepo je bilo na igrišču. Lepo je bilo tudi v obednici, kjer smo kar po gosposko jedli z nožem, vilicami, žlico in kruhom. Tudi v kapeli, ki je bila prava cerkev, je bilo čudovito. Molili smo in peli ter tudi malo podremali.
V šoli je pa vladalo neko čudno vzdušje po nečem neznanem in nek strah pred učenimi profesorji z naočniki. Luka Arh je bil moj razrednik in je ostal skozi vsa leta. Učil nas je latinščino, nemščino in slovenščino. Prirodopis je bil domena Pengova. Računstvo je učil Ratajc, zgodovino in zemljepis »ne bodi len« Kržišnik, verouk pa Pavlin.
Najbolj zanimiv je bil prirodopis. Seveda, saj tisto sem že vse vedel. Prva lekcija je bil »maček«. Le kaj naj bi se še učil o mačku, ko je bila cela hiša polna mačk, mladih in starih obeh spolov. Za nobeno lekcijo nisem bil tako gotov kot za prirodopis.
Pa se je zgodilo, da me je poklical Pengov. Od kod sem doma, kje sem bil v šolah, same lepe stvari, tako da sem mislil, da je spraševanje že pri kraju. Pa se je Šele dobro začelo. »No, ti Janez Hladnik, pa mi povej lekcijo o mačku!«
Jaz pa: »Mačka je domača žival. Ima dva spola, lovi miši, vidi bolje ponoči kot podnevi. . .«
»Štor, fant! Ti mi boš povedal to, kar je v knjigi!«
Jaz pa – tiho. Saj niti pogledal nisem v knjigo!
»Kako se imenuje tale kost? Le poglej dobro, pob, tale, ki gre z vrha hrbta doli v prednjo nogo.«
Vsa vprašanja so bila zaman. Ostal sem bil mutast.
»Nezadostno!«
Prvi v razredu, ki sem dobil nezadostno. V učilnici sem zvečer jokal od sramu in strahu. Kaj če me bodo spodili? Gospod prefekt pride in me vpraša. Pa so mu takoj drugi povedali, kaj se mi je zgodilo.
»Nič se ne boj, Janez. Nauči se dobro drugo lekcijo, pa bo cvek zbrisan!« Tako me je potolažil. Jaz pa na drugo lekcijo: Orangutan pomeni v malajskem jeziku divji mož, živi na otokih Borneo in Sumatra. Od začetka do konca sem si zabil lekcijo v glavo in res sem bil vprašan in jo zdrdral, tako da se je Pengov kar čudil. Od tedaj sem pri njem vedno imel najboljši red.
Naš prefekt je bil zlata duša. Predober je bil. Imeli smo ga radi, on pa tudi nas. Če bi bil nekoliko bolj strog, bi bilo kar prav. Posebno v prvem letu, ko se nas je nabralo kar 60 pobov iz vseh krajev in koncev slovenske zemlje od Albrehta do Žvana.
Kmalu smo se porazdelili v dve skupini: eni so bili gosposki, drugi pa kmečki. Jaz sem bil menda najbolj kmet in povrh še malo šepav. To mi je ostalo za spomin iz prve mladosti, čeprav me pozneje dolgo ni v zdravju nič motilo. Tu in tam mi je kdo zabrusil v obraz »krevlja«! Včasih sem požrl žaljivko, vselej pa ne.
Mi, ki smo bili kmečki sinovi, »hribovci«, smo bolj ali manj skupaj držali in smo bili vsi močni. Zato sem včasih komu pokazal, da če sem »Hefajst« (šepasti grški bog kovačev), sem pa tudi močan. Malo moja lastna pest, malo pa prefektova modra beseda, pa so bili ti problemi rešeni.
Naš ravnatelj je bil msgr. Janez Gnidovec, pozneje svetniški škof v Skopju. Njegova beseda, zgled in molitev, vse to nas je prepričalo, da moramo življenje resno vzeti.
Ostali prefekti, med katerimi je bil Kovač, so pa imeli dobre oči, da so kmalu razbrali med zrnjem tudi pleve in tako je bilo za božič že kakih deset odstavljenih. Niso se več vrnili po počitnicah. Bilo je pač pametneje pravočasno izključiti jih. Morda je kdo odletel tudi, ker ni imel glave za to, ali zaradi vojnih razmer. Vsekakor se je naše število zmanjšalo.
Vojna je zadela tudi našo miselnost. Kot so se bili avstrijski vojaki v Karpatih, tako smo se udarili tudi mi. Bila sva dva generala: Tone Hren in jaz. Bila sva menda najbolj močna in sva bila v večni tekmi, kdo bo na vrhu. Ta najina borba se je razširila tudi na razred in že smo se udarili. »Okramacola« je zakričal Hren bojno povelje in takoj so se usuli njegovi s kepami proti nam. Mi pa proti njim. To so bile bitke, da smo se sredi mrzle zime potili in imeli rdeče nosove, pa ne od mraza temveč od vročine ali pa tudi od krvi. . .
O poteku vojne nismo v zavodu skoraj nič vedeli. Šele za božič doma, ko sem prebiral revijo »Vojska v slikah«, sem zares zvedel, kako gre ta stvar, ki je bila v začetnih mesecih silno zmagoslavna za Avstrijo in Nemčijo in to na vseh bojnih črtah.
Za veliko noč sem šel na počitnice k stricu na Trebelno. Mnogo novega in neverjetnega sem tam doživel: da se denejo tudi pomaranče na mizo in da sem jih lahko jedel, kolikor sem hotel. Take velike noči pa res še nisem imel. Najedel sem se pomaranč do sitega. Trebelski župnik, stric gospod, ki je bil tedaj državni in deželni poslanec, je bil res velik gospod, če je imel toliko pomaranč na razpolago, tako sem preumeval jaz. In sem ga začel še bolj spoštovati, čeprav sem ga od nekdaj visoko cenil.
V napetem ozračju leta 1915, že spričo pomanjkanja, ki seje začelo javljati po enem letu boja, je uprava šentviškega zavoda sklenila skrajšati šolo za en mesec. Tako smo končali prvo sredi junija in ravno za binkošti, ki smo jih praznovali doma.
Pri hiši so bile od pamtiveka čebele. Ena najlepših poezij moje mladosti so bile čebelice. Legel sem v senco poleg ulnjaka in prisluškoval melodiji njihove čudovite pesmi, odišavljene z opojem cvetnega prahu, ki so ga prinašale.
Neki dan sem varoval malo sestrico. Pa kar nenadno jo vidim pred panji, kako vtika ročico v žrelo, tja med čebele. Ves prestrašen, ne da bi vedel kaj naj storim, sem hitel povedat materi, kaj se je zgodilo. Mati pa čisto mirno: »Nič hudega! Saj ima otrok svojega angela varuha. Boš videl, da se ne bo nič zgodilo!«
Res je ni pičila nobena čebelica. Mene so pa takoj opikale, kadar so me imele preblizu.
Včasih me je zadelo tudi ogrebati roje. A bilo je to le tedaj, kadar ni bilo ne očeta ne Petra. Vedno me je katera pičila ob takih priložnostih.
Tisto leto na binkoštni ponedeljek sva praznovala s Petrom moj srečni povratek k čebelam. Oče so zažgali cigaro, da jih ni pičila nobena. Tudi midva sva hotela posnemati to moško vlogo. Pa se nama je zdelo premalo cigare, ker sta bila le kratka končka, zato sva se odločila, da jo prav po moško počikava, kar je ostalo. Seveda sva takoj začutila vrtoglavico, bruhala sva in občutila vse zoprnosti, ki jih nisva mogla pregnati s hruškovo vodo ne z ničemer drugim.
Očeta ni bilo doma. Ko so z nočjo prišli, je prišla tudi novica: Italija nam je napovedala vojno. Še tega je bilo treba!
Vstop Italije v vojno je bil za naše kraje naravno resen dogodek, vsaj po očetovi besedi: »Če ni cesar pripravljen, bo Italijan tukaj prej kot v enem tednu!«
Na srečo se je Italijan obotavljal, da hitro in odločno udari. Mene je pa minila pijanost spričo te novice in spričo druge, da bomo še ta teden romali v Rajhenburg.
Prvo leto v škofovih zavodih se mi je zgodilo, da sem z desno peto trdo udaril ob končnico postelje. Peta se mi je razbolela, tako da je postalo nevarno, da se mi ponovi mladostna bolezen.
Bilo je v zimskih mesecih, ko je bilo izredno lepo biti v hišni bolnišnici, kajti zunaj je bil strupen mraz.
Pa pride zdravnik, imenoval se je Heno Dorcani, ki je hodil z berglo. Morda je bil dober zdravnik, kaj jaz vem, to pa vem, da so se iz njega norčevali, ne morda zaradi njegove bergle, temveč zaradi njegove diagnoze.
Pride do mene, pa me ne vpraša, kaj me boli, temveč z Žlico v roki: »Odpri usta! Pokaži jezik!Reci a ….!« - Pa gospod doktor, mene boli noga!« Vendar je obveljala njegova, da je le treba videti jezik!
Noga se mi je na peti ognojila. Obrezal mi jo je, ko je bil tvor dozorel in sem bil spet dober.
Toda oče in mati sta stvar bolj za resno vzela, ter sta rekla, da je treba spolniti obljubo!Vedela sta zanjo, od kdaj in kakšna je bila.
Komaj sem bil po končanem letu doma, sta takoj odločila, da gremo na romanje v Rajhenburg: oče, mati, Peter, Mici in jaz. Mi vsi trije smo imeli bolezen v nogah. Nekaj čudnega je bilo to in prav mi trije, vsi zaporedni in vsak jo je na kak drug način skupil. Petra je pobodel bik, Mici je prišepala nekoč iz šole in se ne ve, če je ni kaka žival pičila, jaz sem pa imel svoj mladostni spomin, ki je postal potem moj angel varuh.
Iz leta 1908, ki je bilo lurško leto in začetek gradnje rajhenburške bazilike, je prihajala moja bolezen in iz tistega leta najbrž že izvira zaobljuba, katero so zares hoteli moji starši spolniti leta 1915 v juniju. Prej je bil dom v velikih gospodarskih stiskah in ni bilo nikdar mogoče spraviti skupaj denarja za tako romanje. A to leto so hoteli obljubo spolniti, pa naj stane, kar hoče.
Prav na binkoštni ponedeljek je Italija napovedala Avstriji vojno. Za tisti teden je bilo sklenjeno romanje in tisti teden smo tudi šli. Pridemo v Logatec. Vlaka ni bilo. Vojne priprave za borbo na italijanski fronti so zmešale vozni red.
Slednjič je prišel vlak in nas potegnil do Ljubljane in še naprej, kajti južna železnica je šla proti Zidanemu mostu in do tja je kazalo, da bomo srečno prišli.
V Trbovljah smo stali vso noč. Šele proti jutru sr je vlak premaknil. Prav počasi je vozil skozi Hrastnik, kjer smo videli iz vode štrleče dele železniških voz. Prav tam sta namrač trčila dva vlaka in eden je zgrmel v Savo, ki teče tik pod železnico.
Dva dni smo že bili na potovanju in navezani smo bili na zaloge, ki smo jih imeli s seboj. Začeli smo varčevati. V Zidanem mostu smo srečno dobili vlak proti Zagrebu, ki nas je odložil v Rajhenburgu, kamor smo prišli tako šele tretji večer po odhodu zdoma.
Mogočna bazilika z dvema stolpoma nas je že od daleč pozdravila in kmalu sprejela v svojo prekrasno notranjost. Je ena najlepših cerkva na Slovenskem in tedaj je bila edina z naslovom bazilike.
Kaj sta pač čutila oče in mati, ko sta vse tri šepave otroke predstavila Materi božji v tem njenim svetišču! Bile so strašne preizkušnje, ki jih je Bog pošiljal dobri družini, vernemu očetu in pobožni materi. Radostna sta bila oba tedaj, ko nas je naslednje jutro vseh pet pristopilo k svetemu obhajilu in prepričana, da bo teh trdih preizkušenj, ki so težko bremenile dom s skrbjo in pomanjkanjem, gotovo enkrat konec in da mora to tudi nekaj koristiti. Sam Bog ve to najbolje!
Osem let kasneje se je izkazalo, da je bila prav ta nesreča meni kažipot k oltarju; trideset let je bilo treba čakati, da smo doumeli, da je prav zaradi tega bil brat Peter rešen grozot zadnje vojne in je bil na ta način ohranjen naš dom. In Mici! Nekoč bomo tudi zvedeli, da je bila nesrečna noga zanjo v njeno, če ne časno, pa gotovo večno srečo.
To romanje v Ranhenburg pa je bilo zame tudi veliko podučenje, da je naša slovenska zemlja velika. Saj smo se vozili in vozili ter prišli v popolnoma tuje kraje, Bilo je tam vse polno ljudi v drugačnih oblekah kot mi, pa so govorili slovensko in vsi enoglasno prepevali: »Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo preblaženo lurško Gospo. Ave, ave, ave Marija. . .«
Srečno smo se vrnili domov. Mici in Peter sta bila vseh nadaljnih težav rešena, mene pa je moja noga vsake toliko v življenju obiskala in me kot moj angel varuh opozarjala na pot, katero mi je Marija v življenju začrtala.
Italija se je vrgla v boj proti Avstriji, ki je imela vse svoje sile koncentrirane na ruski fronti. Brez boja so italijanske čete zasedle Furlanijo, Goriška Brda in del spodnjega Krasa pri Gradiški. Šele mesec dni po začetku vojne je Avstriji uspelo vzpostaviti svojo obrambno črto ob Soči in je polagoma začela pripravljati protiakcijo.
Ko je bilo konec počitnic leta 1915 je bilo seveda treba zopet v šolo. Mobilizacija je zadela medtem tudi mojega očeta in tako je doma nastala še večja praznina.
Že proti koncu leta 1915 smo občutili pomanjkanje hrane. Novo leto bo prineslo gotovo še več nevšečnosti, tako sem sodil in mati so bili istih misli, zato so mi naložili celo zalogo suhih hrušk in klobas.
Bilo nas je pet zavodarjev iz Rovt in Logatca, ki smo se našli na logaški postaji za skupno pot. Vlak je prišel in sedli smo vanj. Malo potnikov je potovalo. Ves svet je vedel, da je trenutek težak in potoval je le tisti, ki je nujno moral, kot smo bili mi zavodarji.
Skoraj nepretrgana je bila reka vlakov, ki so hiteli proti Trstu. Avstrija in Nemčija sta začeli zares pripravljati obrambo na Soči. Naš vlak je na vsaki postaji stal po uro in več inše sicer se je ustavljal kjerkoli. Do Ljubljane je bilo 40 minut redne vožnje. Tisti dan smo potrebovali pet ur do Brezovice, toda tam so nam svetovali, da je pametneje iti naprej peš.
Tako smo oprtali našo prtljago. Če bi ne bila »sladka municija«, kot smo imenovali živilske rezerve, bi je pač ne tovorili. Dobro uro smo krevsali do Ljubljane, potem pod Rožnikom na Šiško in naprej proti Št. Vidu. Polnoč je udarila v zvoniku, ko smo dospeli pred zavod in si s težavo priborili pravico do vstopa.
Ko smo se drugi dan razgledali, smo opazili, da je zavod spremenjen v vojno bolnišnico. Več kot polovica vse zgradbe je bila v vojaških rokah. Mi smo se stisnili, kakor smo pač mogli. Razred in divizija je bilo isto. Vedno sem imel vse svoje stvari v svoji klopi. Naša iznajdljivost je klop spremenila v shrambo vseh mogočih stvari. Seveda smo se stiskali tudi v spalnicah, ki so bile nekatere kar na hodnikih in kjerkoli se je našlo še kaj mesta.
Za kuhinjo so skrbele usmiljenke, zagrebške sestre sv. Vincencija. Njihova predstojnica je bila sestra »Zlata«. Ekonom Markež je bil genij, katerega je Bog dal zavodom kot angela varuha v tistih obupno težkih časih. Kje dobiti hrano za petsto ljudi, učencev, profesorjev in osebja, in to v času, ko ni bilo najti ne krompirjevega gomolja ne žemlje kruha nikjer; to je res bil pravi čudež.
Vpričo splošnega pomanjkanja so »gosposki« sinovi občudovali nas hribovce in nam niso več rekli »kmetavzarji«. Postali so zelo ljubeznivi, kajti med nami je vedno kdo imel kaj »municije«, ki smo jo potem bratsko delili. Tedaj šele so mnogi spoznali, kako so dobri in koliko so vredni suhi krhlji in hruške, katerih sem jaz vsak mesec dobil nekaj z doma.
Proti koncu druge šole so se mi pričele javljati bolečine v trebuhu. Seveda, kako naj bi bilo drugače, kajti skromna hrana, sama voda z redkimi ribicami, ki so bile krompirček ali košček repe, včasih, glej čudo božje, tudi meso; potem kruh iz krompirja in vsakršna nadomestila... vse to je mladega poba v polni rasti in vedno lačnega gnalo v požrešnost. Pojedel sem vse, kar sem kje dobil, pa naj bo gnilo ali plesnivo... Malo sem očistil in vesel sem bil tega, kar je ostalo.
Moje upanje je bilo bližnji konec leta, ki je bil tudi v stiski časov postavljen na mesec pred navadnim časom, to je sredi junija. Sicer se je šolsko leto končalo 15. julija.
Ko sem prišel domov, je bila na dveh njivah detelja pokošena, in dež na dež... Joj, kako bomo, so tožili mati. Jaz pa: Mati, jaz bom tudi nekaj zalegel!
»Seveda, sin moj, že vem, da boš. Toda ni samo to; le poglej tale papir.«
Pogledal sem in zvedel, da je treba pripraviti dva para volov za rekvizicijo. Bodo sicer dobro plačali! Toda dva para volov in sedaj, sredi leta! Kako bomo vozili?
»Bomo poiskali dva para juncev. Saj je hlev poln živine,« sem menil.
»Kaj boš, revše,« so pojasnili mati. »Voli so že zaznamovani!«
Res jih je bilo treba gnati. S Petrom sva pa takoj začela učiti voziti največja dva junca in tako je bil par voličkov kar kmalu pripravljen.
Čez nekaj dni nas pokliče mati vse otroke in nam pokažejo tisočak. Bil je velik zelen bankovec. Nikdar prej ga nisem videl. »Poglejte, otroci, res nam je žal volov, toda tole sem zanje dobila. S tem bom plačala zadnji dolg, ki še visi nad hišo.«
Ko so naš oče prevzeli gospodarstvo, je bil dom zakopan v silne dolgove. Saj je bila že oklicana dražba, katero je ustavil stric gospod, ki je potem pomagal našemu očetu izvoziti gospodarstvo iz luže, v katero ga je zavozil stari oče, ki je preveč pil in premalo skrbel za dom. Dvajset let je bilo treba, da je sin Nace z umnim gospodarjenjem odplačal dolgove in obveznosti in v tistem mesecu Juniju 1916 so mati srečno končali vsa plačila.
Tista rekvizicija in tudi naslednje, ki so zadevale pridelke so bile sicer nadležne, toda niso bile pretežke za dobra kmečka gospodarstva. Prinesle so pa v hišo denar, s katerim je bilo mogoče kupiti industrijske izdelke, ki so postajali vsak dan dražji.
Jajca in maslo so bila dragocenost. Vsakovrstna gospoda se je začela razlivati na kmete; eni so prosili, drugi ponujali v zameno koristne predmete. Tako so mati nabrali vsega, kar je bilo treba za našo obutev in obleko. Kdo bi se tedaj mogel zanimati, če so tiste stvari prišle v roke tisti »gospodi« po prav ali po krivi poti?
Med počitnicami sem pozabil, da sem študent. V nepretrganem delu sem bi koristen domu. Prav delo in gibanje z njim mi je vrnilo zdravje ob dobri domači hrani. Ker sem se nemščine že precej naučil, sem kar pogosto imel opravka s kakimi pisanji, ki so prihajala ljudem. Kako sem bi srečen, če sem mogel komu dobro pojasniti tako pisanje.
Kljub temu ko sem se vrnil v šole, mi nemščina ni dišala. Pa ne bom trdil, da zato, ker so tisti čas Nemci izvajali velik pritisk in so hoteli zatreti v javnosti vse druge jezike v Avstriji. Tako mi je povedal stric, ki se je udeleževal poslanskih zborovanj na Dunaju. Bila je to pač ena usodnih napak nemške nadutosti, ki so bili pijani zmage in menili, da bodo vsi naši kraji postali nemški.
Nemščina mi ni dišala, ker je bilo treba zares zagrabiti, da se imel smisel in obliko tistih čudnih pluskvamperfektov in pogojnikov, ter kdo ve kaj še vse. S profesorjem Samsom se nisva dobro ujemala. P je bilo prav tako z matematiko, ter z dr. Ratajcem in tudi z latinščino in dr. Arhom. Rnostavno: nisem se učil.
Moj sosed v klopi je bil Jože Žigon, starejši fant, doma iz Vrtojbe pri Gorici. Vojna vihra ga je prinesla med nas kot toliko drugih primorskih fantov, s katerimi smo se odlično razumeli.
Jože Žigon je bil pa vseh najbolj vreden. Vedel je vse. Kaj vse je pripovedoval! Poznal je vso zgodovino slovenskih bojev proti Lahom. Imel je Gregorčičeve Poezije. Kako vneto smo prebirali njegove domorodne pesmice in se jih učili na pamet.
Seveda! Vse drugo, le nemščino, latinščino in matematiko pa tako mimogrede. Zato ni bilo čudno, da me je ob koncu prvega polletja zadela zaslužena kazen. Latinščina: nezadostno! Spričevalo je šlo naravnost domov. Čez dva dni je že prihrumela sestra Tonca in zlila name nevihto besed: »Sramota naše hiše si! Mati jokajo in pravijo, da boš faliran študent. Mi se mučimo in delamo, da zate plačujemo, ti pa lenobo paseš!«
Ni bilo ne ugovora ne prigovora!
»Dokler ne popraviš reda, ti ne bomo prav nobene reči več prinesli za municijo. Nise vreden, da živiš!«
To so bile pa res hude besede in menda rešilne, kajti od tega dne sem vzel bolj zares svojo dolžnost. Sam moj tovariš Jože Žigon je domačim prav dal, potem ko sem mu zaupal, kaj sem zvedel od doma. »Prav imajo. Saj je res to. Kdaj sem ti pa jaz rekel, da ni treba študirati! Z lenobo ne bomo zmagali ne Italijanov ne Madžarov, še manj pa Nemce. Po nemško jim moramo povedati, da nimajo pri nas kaj iskati!«
Premislil sem vse te stvari in začel ponavljati lekcije vse od začetka leta. Kmalu sem dohitel razred in za veliko noč sem bil že na dobrih nogah.
Dr. Ratajec me je vzel trdo v roke. Toda ko mi je hotel dokazati, da ne znam nič, potem ko mi je rekel: »Jaz te bom vrgel, da boš vedel lenariti,« me je postavil pred tablo. »Bik, osel. Tele!« Bil sem pripravljen na tak izbruh. Pa tisto jutro sem se tudi z Jezusom in Marijo pomenil in ju prosil, naj mi pomagata.
Pa sem začel s prvo enačbo. Rešil sem jo prav. Druga naloga: »Ali prav vidim?« je rekel. »Dobro, pojdi v klop!« Tako se je dr. Ratajec pomiril z menoj.
Tudi nemščino in latinščino sem zrinil dobro naprej, tako da sem prav po tisti tragični »dvojki« našel samega sebe in se šele tedaj zares zavedel, da če se pridno učim, je tudi meni v korist.
Vojni dogodki pa so prinašalo novosti. Nenadno so se pojavila poročila o letalskih napadih. Niti besek še nismo imeli za to novo in pomembno vojno iznajdbo.
Pa ni trajalo dolgo, ko smo zaslišali čudno grmenje v zraku in naše oči so videle nenavaden prizor: velikanskega črnega ptiča, ki je brnel po zraku. Še teden, pa jih je bilo za zavodom proti Savi cela vrsta. Nemci so že imeli letala za boj. Vsi ti pojavi so povedali, da so pripravlja nekaj velikega. Pa tudi Italijani so nas prišli že dražit s svojimi ptiči vse do Ljubljane.
Ko sem bil za veliko noč na počitnicah, smo šli po pesek v sorški peščenek. Slučajno so bili oče doma na dopustu. Vojake so služili tedaj v Radgoni. Porabili smo priložnost, ker sem bil doma tudi jaz in nas je bilo nekaj več mož, da smo pripeljali peska iz sorškega peščenka, kar je bila zelo težavna stvar, ker so bile velike strmine in je bilo treba dveh parov volov in veliko močnih rok, da smo srečno pripeljali dva voza peska.
Ko smo pesek nalagali, je nenadoma nastal čuden šum v zraku. Kmalu smo se zavedli. Cela jata italijanskih letal je bombardirala Idrijo!
Nemci so se vrgli z so silo, da bi povečali svoja napadalna sredstva. Z njim lastno brezobzirnostjo so bojda neki dan prišli, da porušijo eno stranskih sten šentvidske cerkve in jo spremenijo v zrakoplovno zaklonišče. Zadnji hip je bil ta načrt preprečen. A letala so grmela čez nas vso noč kot priprava na prodor pri Kobaridu.
Medtem so grmeli topovi na Soči. Tedaj je nastala pesem »Oj Doberdob, slovenskih fantov grob«. V tistem času je bilo do tal porušeno tudi svetišče na Sveti gori, topovi so zažgali Sv. Višarje. Enajst italihanskih ofenziv na Soči, nekaj sto tisoč njihovih žrtev, bolnišnice polne ranjencev.
Ko sem bil doma, sem videl cele noči, kako je žarelo na Krnu; noč in dan se je slišalo grmenje topov, dokler centralne sile niso izdelale mojstrskega načrta in pri Kobaridu predrle italijansko fronto, ki se je razbila nato v vsej svoji dolžini konec oktobra leta 1917.
Vesel sem odhajal na počitnice po tretjem razredu. Imel sem dobre rede. Šolanje mi ni bilo več zoprno in sprejel sem učenje kot radovoljno dolžnost. Počitnic pa sem bil potreben, kajti moj trebuh me je vedno bolj nadlegoval.
KO sem prišel domov, se je pa tudi doma zgodilo, da so mati dejali: »Janez, kruha pa zelo po malem.« Ječmen, oves, koruza in še kuhan krompir in tudi bob je bil med moko. Bil je žalosten tisti kruh, pa še skop je bil.
Tako se je zgodilo, da smo nekaj pšenice poželi prej in kar naglo posušili, da smo imeli spet kruh za Lovrencovo nedeljo. Veseli smo bili tega. Na »bobe« (krofe) tisto leto ni bilo misliti, kajti bele moke ni bilo in noben mlin ni smel na belo mleti.
Ko smo se vrnili jeseni v šolo, je bil naš razred spet v zavodu. Prejšnje leto smo namreč gostovali v šentvidski ljudski šoli vsi prvi trije razredi. Obednico smo imeli vsi zavodarji v neki vaški gostilni. Kapela je bila skupna v zavodu.
Četrti razred pa je prišel v zavod in dobili smo se skupaj vsi sošolci iz obeh oddelkov. Dotlej smo imeli oddelka A in B.
Moj neposredni sosed je bil Lojze Odar. Med vsemi največji je bil Tone Piščanec iz Rihenerka. Spet je bil naš razrednik Luka Arh.
Osebnost, ki je med nami dobila največjo veljavo, je bil profesor Anton Breznik. On nam je začel odpirati nova obzorja in buditi v nas zavest fanta in Slovenca. Po njem smo začeli prodirati v globino slovenskih kulturnih in umetniških zakladih. Sicer so nas tudi drugi učili, toda na pravo struno ni zadel nihče tako učinkovito kot Breznik.
Čeprav so nas zelo zredčili in odslovili nezaželene elemente, je bilo med nami veliko novotarskega duha. Morda je bil Tine Debeljak glavni dejavnik tega, ker je dobil osebne stike z raznimi pisatelji, ter pesniki in smo ga zato kar zavidali in občudovali.
Res je, da smo imeli mnogo zelo brihtnih in zmožnih fantov in kar nič takih, ki bi bili za coklo. Vodstvu smo povzročili vsakršne neprilike z našimi zvezami. Dobili smo pridevek »kriegsmaterial«, ki nas je spremljal vse do konca gimnazije.
Najbrž je bil eden glavnih vzrokov našega zaleta tudi v tem, ker smo bili prejšnje leto »pooglavarji« kot najvišji razred v šentviški šoli, kar je tudi imelo svoj veliki pomen, kajti čutili so se gospode. Tako smo to leto ubrali pot kar po svoje in pri tem uživali Breznikovo pokroviteljstvo ter seveda tudi našega razrednika Luke Arha, ki je začel postajati ponosen na svoj razred.
Zavod je imel tri knjižnice. Ena je bila profesorska. V zadnjih letih smo tudi iz nje lahko dobili kako knjigo. Imela je ogromno učenih knjig.
Potem sta bili dve knjižnici za študente: ena nemška in druga slovenska. Obe sta bili zelo bogati.
Do četrtega razreda mi še na misel ni prišlo, da bi vprašal po kaki knjigi. To leto smo se pa kar na splošno začeli zanimati in prebirati slovenske klasike, ter tudi kake nemške privlačne knjige.
Jurčič, Kersnik, Tavčar, Detela, Stritar, Levstik, Milčinski, revije »Dom in svet« in tudi »Zvon«, vse nas je začelo zanimati.
Nemško smo pa brali Karla Maya. Prvi je bil Viktor Sedej, pozneje misijonar v Indiji. Petkrat je prebral vseh 35 Mayevih del. Nikdar ga nisem videl z lekcijo v roki in vendar je vselej prav odgovoril. Od vseh je bil najbolj brihten.
Ko nam je Breznik prebiral Cankarjeve »Podobe iz sanj« in potem vprašal: »No +, kdo ve, kaj se v teh besedah skriva?« Smo ugibali in včasih zadeli, včasih pa tudi ne. Kadar ni nihče pogodil, je Breznik pozval: »No, Viktor, kaj pa ti praviš?« In je vedno pravo pogodil.
Vsako leto o Vseh svetih smo imeli duhovne vaje. Vedno jih je pridigal kak izbran govornik in smo ga poslušali ali pa tudi dremali. Jaz vse do tega leta nisem nikdar prišel do tega, da bi napravil kak »dober sklep« kot se za duhovne vaje spodobi.
Vse do tega leta sem tja v en dan vršil svoje verske dolžnosti. Vsake počitnice sem šel trikrat k spovedi, ker je bilo treba prinesti tri listke podpisane. To leto šele sem samega sebe našel. Že med počitnicami sem šel na Dobrovo na božjo pot in sem stvar vzel resno, ne kot izlet in ko so bile duhovne vaje, sem jih poslušal ne le z ušesi, temveč tudi s srcem.
Duhovni liki, kot je bil rovtarski župnik Matevž, moj stric gospod, dr. Breznik, Pengov. So začeli vplivati name. V zavesti, ki mi je vstajala, da sem klican, da komu kaj koristim, sem vedno bolj spoznaval, da je prav duhovnik postavljen na izredno ugodno mesto, da za druge dela ter jim pomaga.
Vojni dogodki in naravno teženje narodne miselnosti so leta 1917 dobili javen izraz v tako imenovani majniški deklaraciji. Za nas študente je bilo to nekaj prepovedanega. Višja oblast je strogo pazila, da se pred nami prikrije, kaj se v narodu godi. Med samimi profesorji sta bili dve struji: mlada in stara. Modro so se izognili vsem mogočim zapletom s tem, da so eni in drugi pred nami molčali.
Šele ko smo se ob koncu šole razleteli, smo se srečali s temi novicami. Prav tisto leto je umrl dr. Janez Evangelist Krek, glavni borec za slovenske pravice v Avstriji.
Za velike počitnice 1918 sem bil na Trebelnem pri stricu, prav tisti čas, 17. avgusta, ko so odkrili dr. Kreku spominsko ploščo v Šentjanžu na Dolenjskem. Stric me je tedaj peljal tja. Potovali smo z imenitno kočijo. Nikdar ga nisem videl tako slovesnega; bil je eden prvih osebnosti. Tedaj sem se tudi prvič srečal z dr. Korošcem in dolgo hranil njegovo fotografijo z njegovim podpisom.
Bil je to izredno domoljuben dogodek, ki je imel nekoliko konsperativnega značaja, a bil veličastna manifestacija slovenskega prebujanja in tudi čutenja slovenske skupnosti, kajti tam so se srečali predstavniki Čehov, nekateri Poljaki in glavni slovenski možje, na katere je padala odgovornost v urah, ko se je že predvidevalo, da bo Avstrija razpadla.
»Hej Slovani, naša reč slovanska. . .«, je odmevalo na vse strani in od Urala do Triglava, od Krkonošev do Balkana je bilo čutiti prebujanje slovanskih narodov.
Sredi Dolenjske, visoko na gori samevata dve cerkvici, ena sv. Jošta, druga sv. Neže. Iz Trebelnega, ki tudi leži kakih 700 m visoko nad morjem, se čudovito vidi na Kum. Vsak dan mi je plaval pogled tja. Je to najvišja gora na Dolenjskem in leži tik nad Savo med Radečami in Trbovljami. Od tam je navzgor kaki dve uri hoda. Iz Trebelnega je pa tako daleč, da si nisem niti sanjati upal, da bi šel kdaj tja.
Pa mi pravi stric: »Janez, če hočeš, gremo jutri na Kum.« Bilo je nekaj dni po Šentjanžu. Šel naj bi tudi Nace, to je moj bratranec iz Podpeska, ki je bil pri stricu tiste dni.
Stric je hotel z menoj podoživeti to, kar je sam v študentovskih letih doživljal. Tedaj so namreč študenti cele počitnice porabili za potovanje in poznavanje ožje ter širše domovine. Bil sem hitro pri volji.
Že ob dveh zjutraj smo vstali. Midva z Nacetom sva popila vsak čašo mleka in pojedla kos kruha, pa hajdi na pot! Krasna luna nam je svetila. Še pred dnem smo šli mimo mogočne šentrupertske cerkve. Kar želel bi stopiti vanjo, ne morda toliko iz pobožnosti in ukaželjnosti, kor da bi dobil ugodno priložnost, da si nekoliko odpočijem.
Stric pa je rekel, ne!
Naprej smo stopali z umirjenim, a trdim korakom. Pot je še dolga! Ne smemo zgubljati časa!
Skozi Dole, mimo Šentjurja pod Kumom, brez postanka, vse naprej. Sonce je začelo pritiskati. Stric v suknji, midva pa za njim. Ob žlebu, kjer je tekla studenčnica, sva se napila. »Le počasi, poba! Ne preveč vode, da vama ne bo napak! Raje ugriznita sadje!«
Hruške, sladke so bile in tako dobre za žejo!
Vse više, vse više smo se vzpenjali. Stric počasi, midva sedaj za njim, sedaj pred njim, toda malo pod vrhom bi skoraj že omagala. Ura je bila ena popoldne. Še zadnji napor, pa smo bili na samem vrhu. Daleč tam na obzorju se je belila trebelska cerkev. . .
Kmalu je prišel od nekod cerkovnik in nam odprl svetišče. Stric se je napravil za sveto mašo. Celo pot ni užil ničesar. Kako suha usta je moral imeti! Tešč vse od sinoči, skozi vso vročino!
»Janez, boš ministriral? Sveta maša je zate. Le pomisli, kaj hočeš Jezusa to pot prositi!«
Tedaj sem razumel, da je glavni namen stričevega romanja bila tale sveta maša in da je zame bil to zelo važen trenutek. Morda so prav tista molitev in žrtev in sveta maša bile odločilne, da sem kasneje postal duhovnik. Vsekakor je stric ta dan začel bitko molitve v ta namen.
Po maši smo sedli in se razgledovali. Sv. Jošt je sredi Dolenjske najlepša razgledna točka. Tudi daleč v štajerske hribe razbereš vas za vasjo, grič za gričem. In na Gorenjsko se vidi vse do zasneženih gora!
Toda naprej! Ali bolje: nazaj! Ne! Sedaj gremo še v Svibno. Tam doli je Ostrovrharjev grad in fara. Na koncu doline ležijo Radeče in onstran Save Loka, kjer je Trubar župnikoval.
Kar hitro v dolino! Kot kozla sva drvela z Nacetom. Spet sva naredila narobe. Vse noge sva si odprla. »Z gore j treba počasi, to si za vedno zapomnita«, tako je pribil stric, čigar besede sem šele tedaj zares sprejel, ko je bilo že prepozno.
Nato pa spet nazaj v breg proti vasici Leskovec in naprej proti Šentjanžu. Upal sem, da se bomo ustavili, da bo stric prosil za voz. Kaj še! »To je romanje, poba, in romanja brez trpljenja ni, ki bi bilo zaslužno!«
Enajst je že bila ura zvečer, ko sva smela sesti na trgu v Mokronogu na klopco, da si za hip oddahneva in bila je dve zjutraj, ko smo prišli domov, jaz in Nace do smrti utrujena. Tri dni nisem mogel hoditi os utrujenosti in žuljev. . .
Prekmalu je bilo počitnic konec, zato pa sem ponesel s seboj v zavod kopico lepih vtisov in spominov; nihče se ni mogel z mano kosati.
Toda nas vse je čakalo še vse kaj večjega. Pripravljal se je počasi zlom tisočletne habsburške monarhije. Avstrija je nezadržno umirala.
Tako smo se vrnili v peto gimnazijo. Profesorji so le najbolj zaupnim kaj povedali, a med njimi so eni trepetali za staro Avstrijo, drugi pa so hrepeneli po njenem pokopu. Bilo pa le ni prav varno tega javno pokazati, saj je bilo takrat vse polno najvažnejših slovenskih osebnosti pod ključem, kot se je to zgodilo tudi Ivanu Cankarju.
Proboj na solunski fronti, poraz pri Verdunu v Franciji, Rusija tudi ni več bila v boju, ker je v njej vrela komunistična revolucija, vsepovsod se je rušilo.
Zdrobila se je tudi avstrijska fronta na Piavi. Ne toliko zaradi italijanske akcije pri Vittorio Veneto, kot hočejo prikazati italijanski zgodovinarji, temveč zato, ker so vsi avstrijski narodi položili orožje in se niso hoteli več bojevati za Nemce in Avstrijo.
Zamujen je bil za Avstrijo ugodni trenutek ločenega miru, ki bi tudi nam prav prišel. Ko je bil cesar Karel voljan sprejeti pogoje, ki so mu jih stavili poslanci za notranjo ureditev države z narodno samoupravo, je dobil odgovor našega voditelja dr. Korošca: »Veličanstvo! Prepozno.« Dva meseca ni hotel slišati o isti ponudbi, ki so mu jo bili predložili.
Čete v zaledju italijanske fronte so spustile vse živali in so si tako konji sami iskali svojo pot. Vsa polja so jih bila polna. Tudi med civilisti je propadla disciplina. Izrabili smo vsako priložnost, da bi kje dobili kako stvar. Navlekli smo razne ropotije, ki smo jo našli raztreseno ob potih.
Zaželel sem si, kot je storil Jože Magister, tam poleg doma, ki je zajahal konja in je ostal njegov, da bi tudi jaz dobil konja in ga povedel domov.
Bila je to pač nezrela domišljija, ki se je rodila iz pustolovskih romanov. Saj nikdar na konju niti sedel nisem še in kako bi pač bilo mogoče, da bi ujel takega konja, ki bi me nesel 50 km daleč? Vsega tega seveda nisem premislil, pa sem šel prosit prefekta, naj mi da dovoljenje, da poiščem konja in ga peljem domov. Seveda takega dovoljenja nisem dobil.
Kar zvemo, da je vojne konec. Toda strah in groza: Italijani pravijo, da so zmagali. Da so Avstrijo porazili. In res so v »zmagoslavnem« pohodu hoteli osvojiti vso našo deželo. Tudi na Petkovec so prišli. . . Šele na potu proti Vrhniki so se srečali s srbsko vojsko. General Smiljenić jim je zastavil pot in bilo je konec pohoda, čeprav so bili namenjeni do Ljubljane in še naprej!
Obenem z umikajočimi vojnimi sila, je pa prišla, poleg velike skrbi, kako zavarovati narod pred ropanjem razbrzdanih čet, kar je deželni odbor zelo naglo in dobro izpeljal, tudi nova nevarnost: nalezljiva bolezen španske gripe.
Zakaj so ji dali ima »španska«, tega ni mi nihče pojasnil. Menda se je pojavila malo prej v Španiji. Kdo ve, če je bilo tako. Res je pa to, da je zagrabila zelo na široko. Tudi mene je položila v posteljo za dva dni. Dobil sem od doma glas, da je razen očeta vse obležalo, zato sem si zamislil tisto romantično pot domov na konjskem hrbtu.
Ves zavod je bil prizadet. Le prav malo jih je ostalo na nogah. Neki dan nas je bilo samo pet v razredu, ko mene ni bilo pa še manj. Dva naših sošolcev sta podlegla: Pečkaj iz Logatca in Lekšan iz Hruševja pri Postojni.
Tudi prefekt Pečkajev gospod in profesor Rebolj sta šla tedaj na božjo njivo. Cela vrsta krst in tri so bile duhovniške in vse to prav ob istem dnevu. Šele pozneje so povedali, da je proti tej bolezni bilo najboljše zdravilo – žganje.
Ko so odzvonili pogrebni zvonovi, se nam je zdelo, da mora priti pomlad, čeprav je bilo v novembru. Zelo so nas vznevoljile italijanske zgodbe o zmagi pri Vittorio Veneto. Pa tudi na Koroškem se je pripravljalo nekaj nelepega. Celo Maribor bi bil v nevarnosti, da ni bilo generala Maistra, ki se je pravi čas znašel na pravem mestu. General Boroević, vrhovni avstrijski poveljnik na italijanski fronti, je bojda ponudil Slovencem roko in bi on zadržal vojsko, ter bi se bilo vse drugače končalo. Pa so krožile novice, da je prva slovenska vlada v Ljubljani to ponudbo odklonila. Na srečo ni nihče stopil pred nas in nas pozval, da zagrabimo za orožje, ker bi prav gotovo sledili komurkoli v slepem domoljubju. Takrat so se povsod pojavljali Maistrovi in koroški borci.
Ko sem prišel za božič 1918 domov, sem dobil vse naše kraje polne Italijanov. Na vsaki domačiji je bila ena četa. Pri notarju, to je onstran Strma, ki je bil last Gruntarja, znanega notarja in prijatelja Simona Gregorčiča, je bila komanda polka.
Razen kokoši, jajc in mačk niso ničesar vzeli. A tisto je vse izginilo in so seveda lahko dosegli, ker je bilo tega vsepovsod, kamor si stopil.
In mlade smrečice so tudi sekali. Drugače pa ni bilo z njimi večjih problemov. Le redko se je dobil kateri, ki se je trkal na prsi, češ da so nas prišli »odrešit«. So pač uvideli, da jih ni nihče niti pričakoval niti želel.
Naš oče so precej dobro znali italijansko. O ti moj Bog, koliko je bilo vedno tožba in vedno je bilo treba posredovati ter tolmačiti!
Živeli so na svoje stroške. Še več! Bilo je njihove menaže toliko, da smo jo imeli tudi mi, če smo le hoteli in bila je to imenitna jed, bodisi njihova paštašuta ali riž. Tisto zimo se je največ prašičev odebelilo s pomijami iz italijanskih kotlov.
Tudi v ostalem je bilo naenkrat vsega pomanjkanja konec. Prej ni bilo dobiti nobenega živila, sedaj se je pa naenkrat in po dobri ceni dobilo ne le živil, temveč tudi blaga, petroleja, olja in vsega, kar si je kdo zaželel.
Edino, kar ni prinesla Italija, je bil tobak. Takrat je začelo cveteti tihotapstvo z »zlato travico« in živino iz Jugoslavije ter z manufakturnim blagom iz Italije v Jugoslavijo. Tedaj se je še reklo jugoslovanski državi SHS, to je država Srbov, Hrvatov in Slovencev.
V tistem času sem tudi jaz skoraj postal kadilec. Prideš iz Jugoslavije in ponudiš lepo cigareto! Kako je to nekaj moškega, se mi je zdelo. Ker je tudi v zavodu med nami vladala miselnost, da je kaditi nekaj junaškega, ker je bilo javno kaditi prepovedano, smo zato tem raje na skrivaj kadili. Neumnost pač, ki so mi jo s pametnimi razlogi kmalu izbili iz glave.
Očeta so Italijani imeli v žolču, ker so bili vedno s kako pritožbo na komandi. Zato so oprezovali, kako bi dobili kako priložnost za maščevanje. In se je res zgodilo neki dan v marcu, da so zalotili očeta, ko so šli s Petrom, ki je nesel nekaj sukna v Podpesk stricu, to je čez mejo. Peter je lepo mirno stopal svojo pot, oče so pa od daleč gledali za njim, če bo šlo vse po sreči. Bili so gologlavi in goloroki. Pa so jih zapazili Italijani in zgrabili oba. Niti po suknjič in klobuk niso poslali domov. Naravnost v Trst sta šla v ulico Tiger in šele od tam so zvedeli domači po treh dneh odsotnosti, kje sta.
Ob koncu petega razreda je bil ves svet naš. Moj dom je bil še zaseden po Italijanih in šele dve leti pozneje so se umaknili malo nazaj, komaj kakih pet kilometrov proti zahodu. Domov sem hodil večinoma brez potnega lista. Saj ni bil prehod čez mejo še noben problem.
Le enkrat je bilo hudo, a brez potrebe. Čez mejo sem hotel iti že v nočni uri. Odšel sem v temo, ki je bila res gosta in še skozi temen in globok gozd, skozi Vranjo peč. Imel sem v rokah svetilko.
Kar nenadoma zauka sova: »Gugu, gugu«. Spomnil sem se strahotnih zgodb o sovah, ki so seveda izmišljene, toda osnova resnice je pa le v njih. Sova je ponoči lahko nevarna človeku. Pa je šlo kar naprej gugu, gugu. Že odgovarja tam na onem bregu drugi gugu in še tretji in četrti. Hitro sem ugasnil luč, kajti očitno jih je vlekla nase. Potem so po malem utihnile. Po meni je pa le curljal mrzel pot. Prišel sem srečno domov, toda pozabil tega nisem nikoli.
Hotel sem doživeti kaj več po naši zemlji. Stric gospod mi je to vedno priporočal in kaj je vse vedel povedati izza svojih študentovskih potovanj! Tudi peš je šel z doma na Dunaj.
Bil sem tisto leto spet pri njem na počitnicah. To smo ga žagali, da je bilo kaj! Kaplan Janez Zupančič s svojim konjičkom, njegov brat in še neka učiteljica, tako da smo imeli celo svoj pevski zbor.
Pa pravi stric: »Pojdi no malo po svetu, Janez!«
In sva se zmenila s kaplanovim bratom, ki je bil tudi v šolah in sva jo ubrala prvi dan skozi Šmarjeto v Šentjernej na Dolenjskem. Menda so naju tudi »coprnice vodile«, kajti v Kronovem sva hodila že več kot eno uro in sva se končno zavedla, da sva ravno tam kot pred uro časa.
Srečno sva prišla v Šentjernej, kjer naju je nadvse lepo postregel župnik Lisjak. Nato pa po Krškem polju do sošolca Tršeliča, ki nama je tisto noč postregel ne le s pernato blazino, temveč tudi z gosjo pečenko! Drugi dan pa čez Savo v Brežice in na vlak v Zagreb. Znala sva si pomagat naprej, ne da bi naju jed kaj stala. S pomočjo knjižice SDZ (Slovenske dijaške zveze) sva našla povsod gostoljubno streho in prijazne besede.
Po petih dneh postopanja sva bila že v Črnomlju v Beli krajini, kjer pa nisva mogla dobiti boljše postelje kot v skednju v resah na nekem Laknarjevem podu. Pa je bilo zato lepše naslednji večer v kaplanovi zidanici v Semiču pri Vindišarju in Koretiču. Tam je bilo pa tako, da sem se prvič v življenju najedel grozdja do sitega.
Veselo se je nasmejal stric, ko sva mu nato pripovedovala najina doživetja in je menil: »Vidiš, če se ne ganeš, ne boš nikdar nič doživel. Kako boš ljubil domovino, če je niti ne poznaš?«
Pa že so se pridružili drugi našega kroga in smo zapeli: »Če študent na rajžo gre, jupajdi, jupajda. . .
Šesti razred 1919/20 je bil začetek novega življenja v šentviškem zavodu. Spet je bilo vse poslopje naše ter služilo Kristusu Zveličarju sveta. Zavedali smo se svoje dolžnosti, da če hočemo imeti krščansko domovino, si jo moramo ustvariti. Zares smo doumeli svoje poslanstvo katoliške mladine. Mahnič je postal naš vzor, on, kladivar Mahnič. Ne biti mile jere, ne cmerave mevže. Možje! In smo doumeli, da se to prične z zatajevanjem samega sebe.
Z zdravjem sem navadno vedno imel težave proti koncu leta, med letom pa ne. Igrali smo nogomet kot šport in ostalo mi je v spominu – pač najslavnejši dan mojega »žogobrca« - ko sem kar tri gole zabil nasprotniku.
Za božične počitnice, ko sem šel domov, so me Italijani zgrabili, pa se mi ni nič zgodilo, razen pretrganih hlač, ko sem lezel skozi žično ograjo. Peljali so me do prve hiše, kjer so me seveda vsi poznali in tako sem bil za eno doživetje bogatejši. Pričel sem se tedaj učiti italijanščine obenem s francoščino. Ko sem se poslovil od očeta, pač nisem mogel slutiti, da je bilo to zadnjič.
V februarju dobim pismo: oče so bolni. Stvar je resna. Moli! Tisto noč, bilo je 16. februarja na pustni ponedeljek, sem se ponoči zbudil in neka težka slutnja se me je v hipu polastila. Naglas sem zajokal. Nato sem pomislil: Ali ni bil očetov spomin?
Ob deveti uri je že bil brat Peter na vratih in ko sem ga zagledal, sem takoj vedel: Oče so umrli! Da, je odgovoril. Ob treh zjutraj! Prav tisto uro je bilo, sem pomislil. Strlo me je. Nisem zajokal, a nekaj strašno težkega se je zvalilo name.
Moja ljubezen do očeta ni bila enaka kot do matere, toda očeta sem ljubil in občudoval. Bil je mož med možmi, za katerim je jokala ne le naša družina, temveč vsa soseska.
Takoj sva se napotila domov. Čez Vrhniko in čez mejo. Do kolen sva gazila sneg, kjer ni bilo gazi. Štiri ure sva hodila in na smrt utrujena prišla, da poklekneva k mrtvaškemu odru ljubljenega očeta, ki je umrl v 52. letu starosti in prav na pustni dan 17. februarja 1920.
Lepa smrt s sveto popotnico in vsemi tolažili vere ter popolno vdanostjo v božjo voljo. Lep pogreb s tremi duhovniki na samo pepelnično sredo!
Mari in otroci in vsi sosedje in vsa okolica, vse je bilo na pogrebu. Brisali smo si tihe solze, naglas pa ni nihče zajokal. Tako pač, kot je v Rovtah stara navada. Z jokom žalujočih se okrne duši vrednost molitve, ker je ta jok izraz zmanjšanja vere!
Ostali so mati s trinajstimi otroki in z enim pod srcem! Ljudje so govorili mes seboj: Ta dom bo šel v nič! Pa ni šel v nič in tudi jaz nisem šole na klin obesek kot so nekateri pričakovali. Bog vedno nadomesti na nek način tistega, katerega odpokliče!
Imel sem mnogo sorodstva tudi na italijanski strani. Moj dom je namreč kmalu prešel v kraljevino SHS, ker so se Italijani umaknili iz Rovt in Petkovca onstran Kalc pri Logatcu in na Trate ter Razpoti nad Žirmi. Moji sorodniki so bili v Črnem vrhu in nad Spodnjo Idrijo.
Želel sem spoznati tudi Vipavo, o kateri sem tolikokrat slišal pripovedovati mater, kako lepo je tam, koliko grozdja in fig. Polna doživetij so bila moja pota, posebno pa tisto, ko sem šel na Žigonovo »ohcet« in sem moral potem v bolnišnico zaradi očesa, ki je trpelo od nekega vnetja. Štirinajst dni zdravljenja in ostalo mi je oslabelo oko za vse življenje.
Vsak poln spominov, vsi pa prekipevajoč domoljubja, smo se tako zbrali v sedmi gimnaziji jeseni lata 1920.
Poleg igrišča je zaživela tudi telovadnica. Vsi smo se vrgli na orodno telovadbo. Veletoči, smrtni skoki, to je bil cilj naše gimnastike. Bili smo »Orli« z lastnim odsekom in imeli smo nekaj prav dobrih telovadcev. Jaz za razstavo ravno nisem bil.
Poleg tega je pa splamtel med nami ogenj slovenske pesmi, peli smo pobožne, polna pa so bila naša grla tudi domoljubnega petja: »Hej Slovenci, kje so naše meje«.
Kulturni in narodni problemi, ki so budili našo pozornost, so nas vodili tudi k drugovrstni dejavnosti. Treba se je bilo pripraviti tudi na to, da bomo znali nastopati pred ljudstvom katerega bo treba voditi, bodisi kot duhovniki, bodisi kot katoliški laiki.
Poleg »Domačih vaj«, ki pa so bile rezervirane le za bolj pesniške duše, v katere sem pač napisal in članek gospodarske vsebine, so začele govorne vaje, kjer smo se vežbali za nastope pred občinstvom. Samozavest za nastop in prisotnost duha, to je bil glavni cilj naših poskusov. Menda je večina tistih, ki so pokazali te vrste zmožnosti, stopila v duhovniške vrste. V politični karieri ni bilo videti mojih sošolcev, vsaj ne kot slovenskih ljudskih tribunov.
»N,mav čez izaro, n,mav čez gmajnico...« kolikokrat smo zapeli te besede in sanjali čez Karavanke v Korotan! V dve coni je bila razdeljena slovenska Koroška. Dvakrat naj bi šla na plibiscit. Če dobimo prvega, gremo lahko v boj še za drugega, tako da bo naše ne le ozemlje južno od Drave, temveč tudi Celovec in samo Gosposvetsko polje, zibelka slovenske zgodovine. Vso Slovenci smo tedaj trpeli za Koroško. Študentovski izleti so vodili tja mladino.
Tudi naš razred je šel tja na majniški izlet. Do Podrošce in nato peš tja do Vrbskega jezera. Polna doživetij je bila tista naša pot skozi Vetrinje, sloviti samostan, ki je bil trideset let pozneje prizorišče slovenske tragedije; nato na jezero...
Mi smo pač bili navdušeni in je naša pesem odmevala na vse kraje. Pa smo zapeli tudi: »Dok će nama, dok će nama Miloša Junaka... dok će nama Obilić Miloša.« Tedaj se nismo zavedali, da je bila ravno srbska navzočnost na Koroškem glavni vzrok, da smo izgubili oktobrski plebiscit leta 1921. Namesto Srbov naj bi SHS poslala slovenske fante, ki bi znali simpatizirati z našimi ljudmi.
Tako so prišle počitnice leta 1921. Vedno mi je vstajala v duši prelestna slika pogleda na slovensko morje in vedno močnejša je bila želja, da bi ga doživel. Tiste počitnice so bile določene v ta namen. Potnega lista nisem iskal. Saj so bili skrivni prehodi najbolj poceni in moj dom je bil le kakih pet kilometrov od meje oddaljen. Človek je bil kar hitro na oni strani in že je bilo Medvedje brdo, del naše rovtarske fare. Malo naprej pa Črni vrh, rodni kraj moje matere in vse polni sorodstva.
Prvi del pota je bil posebno pri Gregorčičevih, kjer je bila prijetna družba sestričen, živahnih in lepih. Kaj bi tajil! Všeč mi je bilo pomenkovati se z lepim in nežnim spolom. Na mizi rujni vipavec in klobasa s cvrčkom, ter belim kruhom, okrog pa nasmejana vesela družba.
V tistem času še ni bilo fašizma. Narod ni trpel nobenih krivic in je imel na izbiro celo vrsto lastnih časopisov, med katerimi je bila »Goriška straža«, tržaška »Edinost« in »Mali list«, ki je zamenjal kranjskega »Domoljuba«.
Čez »goro« je vodila nato moja pot in naprej čez Col proti Vipavi. Tam je rojstni kraj kraške burje. Vsa drevesa vise v smeri burjinih sunkov, vse strehe so obložene s kamenjem, da ne bi piš odnesel črepnjakov, s katerimi so strehe pokrite.
Z vlakom sem se potegnil iz Ajdovščine do Kamnja in nato peš proti Rihenberku, kjer sem srečno našel dom sošolca Piščanca. Debelo me je pogledal. Ni verjel, da pridem, čeprav sem mu obljubil. Že je prihitela sestra in takoj je bila miza polna breskev in vipavca.
Drugo jutro pa hajdi v Gorico! Toliko, da sem jo videl, nato pa v Trst, kjer je bil moj sorodnik Andrej Gabrovšek, kaplan v Rojanu in vodja slovenske Marijine družbe v Trstu. Bila je tedaj še živa njegova mati, ki mu je gospodinjila.
Tam sem se namenil preživeti štirinajst dni. Tudi sošolec Ludvik Sosič je bil v Trstu in Angel Kralj pri Sv. Križu ter Vidav na Občinah, tako da sem imel na vse strani oporne točke.
Izreden je bil pogled na Jadransko morje, ki je v vsej prostranosti zasijalo pred menoj, ko je vlak zavil s Krasa na morje pri Nabrežini. Drugo doživetje morja pa sem imel, ko sem zrl nanj z višine nad Trstom, kjer je bil Sosičev dom, na morje obrnjen in so migljale pred menoj čarobne večerne luči, ladje in jadrnice pa so se pozibavale na spokojni morski gladini.
Tudi Istro sem želel vedeti. Pa sva se odpeljala z Gabrovškom z ladjico v Koper in od tam v Šmarje, kjer je župnikoval gospod Cerar. Osli z bremenom obloženi so dajali izraz pokrajini, ki je dotlej nisem bil videl drugje kot na sliki.
In tudi kopal sem se. Naučil sem se za silo plavati, toliko, da sem si upal v vodo. V Barkovljah je bilo vsak dan kopališče nabito. Tja sem namreč zahajal. Bili so vroči dnevi Prijetno je dela morska kopel.
Obenem sem pa spreumel minljivost človeške telesne lepote. Na eni strani gromozanski trebušniki, na drugi strani pa spet strahotni okostnjaki, Vsi so razkazovali tedaj svojo zemsko navlako; spominjaj se človek, da si prah in da se v prah povrneš! Pogled na človeško meso in človeške kosti me ni sicer te svetopisemske misli tako spomnil kot neki drug dogodek, v katerem sem bil glavni in edini igralec prav jaz.
Bil je namreč na morju vihar. Ladji »Saturnia« in »Oceania« sta bili prav tedaj v Trstu in sta tulili v opozorilo na nevarnost. Silni valovi so se poganjali čez rob in preplavljali pristanišče.
Ponoči se je vihar unesel. Jaz, kot vsak dan, grem v kopališče. Kako lepo je danes, sem si mislil. Nič ljudi ni! Bom pa sam! Pa se poženem v vodo in zaplavam vse do brun, ki so omejevala kopališki prostor. Morje je bilo tam zelo globoko takoj od obrežja razen na ozki plaži v notranjosti zaliva. Ko me je pozibavala voda na brunu, mi je kar tesnobno postalo ob tem nemem pogledu brez žive duše. Pa se poženem spet proti obali. Vse gre dobro. Nihanje valov me ni motilo. Ko pridem do brega in hočem ven, me vrže nazaj. Nov poskus: nov val me požene proč, že tretjič... Groza me je začela obhajati. Poklical sem angela varuha na pomoč, pa sem že prijel za skalo in se srečno izvlekel s poslednjimi močmi iz vode. Trepetaje sem obležal nekaj minut na bregu. Če bi bil utonil, bi morda zapisali tržaški listi: »Utopil se je neki mlad Čehoslovak«, pa bi bilo moje zgodbe konec, od mene bi pa ne ostal ne prah ne pepel.
Spet smo se zbrali polni doživetij. Štiriindvajset nas je bilo. Samozavestno smo stopali med mlajšimi tovariši, kot so delali drugi pred nami. Pa nam je Luka Arh kmalu povedal: »Prazen klas stoji pokonci,« jaz pa sem se zavedel, da je le klen in poln lepo upognjen. No, je pa le bila prijetna zavest, da se bliža matura in z njo zrelostno spričevalo.
Dovolili so nam iti v ljubljansko Dramo in Opero, seveda, kadar so predvajali kako delo, ki je bilo vredno ogleda.
Nekatere je zelo prevzemala skrb za črno obleko in vse pritikline, ki so potrebne za zadnjo ceremonijo. Mene to ni posebno imelo, saj se me je še držala moja trda kmečka skorja.
Zdravje mi je po božiču znatno opešalo, tako da so mi po veliki noči dovolili iti domov, da se bom pripravljal na maturo po svojem okusu, ker je bilo hišni upravi preveč nadležno skrbeti za »bolniško hrano«. V prijetni smrekovi senci in ob vonju dišeče smole sem se obnavljal domorodno zgodovino, grške in latinske teste.
Tako je prišel 15. junij 1922, ko sem moral biti nazaj. Najprej je bila pismena matura. Iz grščine je bil Platon. Lahko delo, kajti dr. Omerza nam je grščino priljubil in smo Platona kar tekoče brali. Latinska naloga je bila iz Horaca. Če kake besede nisem vedel, sem si jo pa izmislil. Pri matematiki mi je bilo vroče. Ene naloge nisem pravilno rešil. Tisti dan mi je bilo kar tesno pri srcu. Iz slovenščine nam je dr. Breznik predložil dvojen naslov. Eden je bil: »Vtisi iz moje mladosti«. Za tega sem se odločil in se na dolgo razpisal. Kakih deset listov sem spravil skupaj. Dr. Breznik je smatral, da je bil ta spis tako dober, da ga je bilo vredno tudi drugim javno brati.
Maturo sem izdelal tudi ustno, in sicer »z dobrim uspehom«. Odličnjak nikdar nisem bil in mi tudi pri maturi ni bilo žal tega.
23.junija je bilo poslovilno kosilo. Vsi smo bili v črnih oblekah, s kravato, belo srajco, zapeti gumbi in si pri tem domišljali, da je sedaj ves svet naš. Saj smo prestali »maturo«. Bili smo torej »zreli«.
Ko se je razrednik Luka Arh pozanimal, če bo kdo šel v semenišče, se je oglasil samo eden: Janez Bergant iz Komende.
Spoštovali smo sicer duhovniško suknjo, toda v naši miselnosti se je na dnu skrivala domislica, da je mnogo drugega boljše kot »Dominus vobiscum«. Kot da nas je škoda za to, tako nekako...
»In ti, kaj boš študiral?« me vpraša Luka Arh. Odgovorim me: »Na gozdarsko fakulteto v Zagreb se mislim vpisati.«
Na razpotju smo pač bili. Mladostne utvare niso hotele gledati obzorij, pa tudi ne ovir na potu. Za to bo še dosti časa. Razšli smo se. Nekaterih nisem nikdar več v življenju srečal. Bilo je pač nekaj takih, ki se niso odzvali na povabilo za spominske sestanke ob jubilejnih srečanjih.
Ko sem prišel domov, je bilo vse v pripravah. Tonca, starejša sestra, se je možila. Imela je fantov na izbiro in izbrala si je tistega, ki se ji je zdel pač najboljši in je res bil: Reški Andrej, lastnik štirih gruntov in tudi brihten ter lep fant. Vsi smo ga cenili in vsem nam je bilo tako prav. Nekajkrat sem bil z njim na gasilskih veselicah in drugih prireditvah kmečkega okoliša, pa sem videl, da je res pameten fant.
Svatba je bila po vseh kmečkih običajih. Poroka je bila na Petkovcu. Poročil ju je stric gospod, nato pa svatovščina v Rupi, na našem domu.
Kaj bi pravil! Jedli smo in pili, vrteli se in bili veseli; tedaj se mi je pač zdelo, da je ves svet moj. Vsa dekleta so me zaljubljeno gledala in jaz sem bil kar vesel teh pogledov. Bila je med njimi ena, s katero sem najraje plesal...
Tretji dan smo peljali nevesto na njen novi dom. Vse natanko po nezapisani in sveti stari postavi. Tam smo spet praznovali, čeprav že do smrti utrujeni.
Po končani slovesnosti so me pa mati postavili pred vprašanje: Kaj pa sedaj? Vprašujoče oči so me ostro gledale. Slutil sem pač, kakšen odgovor je mati pričakovala. Toda bila je preveč pametna, da bi z eno samo besedo hotela pritisniti na mojo vest.
Ko sem nekoč pokazal simpatijo do neke učiteljice, me je naslednji dan mati povabila:«Ali bi ne šel jutri z menoj k maši?«
Jaz sem pa med tem ustvarjal mnenje, da bom šel študirat v Zagreb. Biti gozdarski inženir bi se mi lepo podalo...
Nad mano je bilo vedno polno oči. Vaške klepetulje so mi načrtovale pot in ironično namigovale: »Saj sem vedela, da ruparski ne bo za gospoda.« - »Pa ga je škoda,« je menila druga.
Mati je pa molila in je tudi meni naročala, naj prosim Svetega Duha, da ne zaidem na krivo pot.
Živeli smo v času blagostanja kot ne prej ne pozneje. Vsako nedeljo je bila kje veselica, gasilska ali igralska. Tudi na Petkovcu smo imeli lastno dramsko društvo, za katero sem celo odrske prizore in igralce jaz napisal ali pripravil prevode znamenitih dramatikov. Gledališče je bil kozolec ali drvarnica, občinstva vedno dovolj. Tako smo tekmovali z rovtarskim igralskim odsekom.
Tudi lastno knjižnico smo organizirali. Lepo zbirko knjig smo spravili skupaj. Materi ni bilo vse to prav, pa kaj so hoteli. Časi se spreminjajo, tako smo govorili. Mati so pa obenem tudi morali misliti, da v naši hiši raste pol ducata deklet in bo prav, če dobe dobre fante.
Med tem sem se zakopal v vsa kmečka dela, tako da sem komaj v nedeljo prišel na to, da sem študiran človek. Minila je košnja, žetev, bili smo v začetku sadnega pridelka, ko mi mati zares reče: »Janez, čas teče, kam boš šel?«
»Mati, v Zagreb.«
»Torej pojdi, da si še pravi čas poiščeš stanovanje!«
In sem šel ter iskal stanovanje. Tisoč dinarjev na mesec! Naka, tega denarja pa ne morem zahtevati od doma. Nimam ga zasluženega in bi bil tat, če bi ga zahteval, tako sem presodil in slednjič sprejel stanovanje v Filipovičevi vojašnici, kjer je bil nekak akademski dom.
Prišel je dan odhoda. Mati povedo: »Denarja ni, pač pa je dosti detelje in tole staro železje«. Pokazali so na gredljasti gepelj. »Za to boš tudi nekaj dobil. Kar naložite deteljo in jutri, s potjo v Zagreb, prodaš deteljo in železje, pa bo denar«.
Ni bila napačna ideja. S Petrom sva narezala voz detelje. Na dnu je bilo kolesje starega geplja. Pa sva zgodaj zjutraj pognala.
Imela sva dovolj opravka, da sva spravila v denar vse tiste stvari. A ko je bila kupčija sklenjena, sem imel 800 dinarjev v rokah in s tem sem odpotoval v Zagreb.
Kmalu sem dobil odkazano svojo posteljo in omarico v Filipičevi vojašnici. Nato sem se vpisal na univerzo. Za cel dan je bilo potov s temi opravki. Zvečer pa poiščem sedež »Danice«, ki je bilo slovensko katoliško akademsko društvo.
Kar hitro so bili sošolci okrog mene in tudi liter vina je bil na mizi, katerega naj bi jaz plačal kot vstopni korak.
Ni se mi videlo to krivično. Vesel sem se vrnil naslednji večer, ko sem že bil pri nekaterih predavanjih. Pa me je razočaralo to, da ni bilo več kot pet slušateljev. Sicer so mi rekli, da preidejo pozneje. Toliko jih bo, da bo vse polno. Zvečer sem spet šel v »Danico« in spet pijača in karte, pa tudi dekleta so se že pojavila.
Tretji dan sem končal formalnosti. Na predavanjih – spet prazno, v »Danici« pa načrti o krokanju za prihodnjo soboto in nedeljo.
Ko sem četrti dan o mraku stopal mimo cerkve sv. Blaža, sem stopil vanjo. Prisluhnem. Rožni venec molijo, sem odkril. Bil je namreč oktober. Morda nisem nikdar tako čutil potrebe po molitvi kot tisti hip. Tako pobožno sem molil rožni venec kot še zlepa ne. Ko so se ljudje razšli in je cerkovnik ugasnil zadnjo svečo, je v meni vstala jasna slika in trden sklep: »Ne ostanem več! Jutri s prvim vlakom grem domov.«
In tako sem res naslednji dan spravil skupaj svoje stvari in ob devetih sem že sedel na vlaku ter brzel proti Ljubljani. Ravno nočiti se je začelo, ko sem stopil med delavce v zelniku, ki so sekali zeljnate glave. Začudeno me pogledajo mati pa pravijo: »Janez, ti si?«
»Da mati. Domov sem prišel. Jaz potrebujem še počitnic. Zagreb ni zame.«
Upanje je zažarelo v materinih očeh. Toda obvladala se je in mirno rekla: »Dosti si velik, da veš, kaj delaš. Samo to glej, da ne boš hiši v sramoto. Veliko smo zate žrtvovali.«
Tako sem ostal in je bila tista jesen prva od mojih detinskih let, da sem jo mogel doživeti v vsej polnosti. Lepa je bila kot nobena druga in danes vem, da je bil Sveti Duh, kateri mi je na ta način kazal praznine in polnine življenja.
Po božiču pa me pokliče stric gospod, naj pridem na Trebelno, da mu pomagam pri letnem obračunu Hranilnice in posojilnice. Prav mi je prišlo njegovo vabilo. Tako se bom pri tem kaj koristnega naučil.
Po dveh dneh mi pravi stric: »Na, Janez, denar, in pojdi v Zagreb, da vsaj podpise pobereš, da ne boš imel zgubljenega leta!«
Jaz pa da ne. Niti slišati nisem hotel o Zagrebu.
»Ja, kaj bo pa potem iz tebe? Ali boš vse šole vrgel v prazno?«
V tistih dneh je prišel škofijski list. Vzamem ga v roke in berem: Prvo tonzuro so prejeli sledeči bogoslovci: Janez Bergant, Vilko Fajdiga, Alojzij Odar...
Lojze Odar! Poglej no! Ta mi je dal misliti. Še isti dan sedem in mu napišem : Torej, kaj se ti zdi sedaj, ko je za nami prazna nadutost mature? In še kaj drugega.
Čez tri dni že dobim pismo, ki pravi: »Janez, kakšni osli smo bili. Med počitnicami smo lahko sprevideli našo nadutost. Pa naj ti povem, da poleg nas je v goriškem semenišču še šest naših: Piščanec, kdo bi mislil! Vidav, Eržen, Podobnik. Tukaj manjka tebe. Le še enkrat premisli!«
Dolgo me je tisto pismo spremljalo in še vedno mi je žal, da se mi je ob neki preselitvi zgubilo. Bilo je pa gotovo eno najodločilnejših dejstev, ki so vplivala na mojo odločitev, katera je pa dozorela šele prihodnjo jesen.
Ostal sem pri stricu. Pa mi pravi neki dan: »Janez, poglej! Tukaj mi škof ponuja faro Šentvid pri Stični. Kot veš, po mojem zadnjem padcu v kozolcu se ne čutim več zadosti močnega za Trebelno in sem prosil kako faro v nižini in tole je odgovor. Če bi ti bilo prav, mi boš pomagal pri selitvi.«
Seveda sem bil takoj pripravljen na to in sva kar takoj izdelala načrt. Za sv. Jurija ima on prevzeti Šentviško nadarbino, zato naj bi jaz predčasno šel tja, da vse potrebno uredim.
Konec marca sem šel tja in se predstavil upravitelju Lovretu Kosu, kaplanu Pleši in beneficiatu Ovnu, ki so vodili duše slavno stare šentviške fare, katere zgodovina sega tisoč let nazaj.
Bilo je treba očistiti hleve in svinjake, vse pomožne prostore in samo župnišče. Pripraviti kleti in shrambe. Tako sem prišel v neposreden stik z dobrimi duhovniki, a tudi z ljudstvom. Po malem smo začeli navažati gospodovo lastnino in jaz sem moral vsaki stvari odkazati mesto, dokler ni prišel čas, ko je imel priti župnik, kar se je pa zavleklo kar za dva meseca, tako da je prišlo oranje, setev, košnja. Nikdar nisem tako trdo delal kot v tistih mesecih, kajti delavci dninarji so bili vsi take vrste, da bi najraje ves dan ležali za grmom. Zato sem moral sam poprijeti za koso in rezati naprej in za zadnjega.
Tudi v kulturnem delu me je zadelo sodelovati. Pri fantih sem itak rad šel na sestanke. Pa so imeli tudi dramatični odsek, ki je pripravljal »Občinskega tepčka«. Dan pred prireditvijo odpove Jurček... Pa me je g. kaplan naprosil, če mu bi rešil položaj. Nič težkega ni bilo to zame, ker sem ga že nekoč igral.
To je pa bilo kaj! Tako sem jo izvozil, da sem kar slaven postal, in čeprav z vlogo občinskega tepčka Jurčka, so se vse dekleta zaljubila vame. No, mene to ni iztirilo. Prelepi vzori delavnih, pobožnih in neustrašenih duhovnikov, kot sta bilo Pleša in Oven, so mi kazali ideal, ki se mi je zdel vreden življenja, čeprav je do odločitve še mnogo manjkalo.
Končno je prišel stric gospod. Plemenit, velikodušen. Vsi postopači v deželi so vedeli za njegovo dobroto. Pa tudi kmetje so zlorabljali njegove dobrodelne akcije za umetna gnojila, galico, semenski krompir. Prišel je tiček v četrtek popoldne. Gospod župnik je rekel: »Zakaj pa ne delaš?« On pa : »Sprejmite me, pa bom!«
Prišla je sobota. Stric je poklical moža in vprašal: »Jutri je maša. Imaš obleko?« On pa: »Nimam.« Stric nato: »Na, tukaj imaš.« V nedeljo je še lepo pobožno preživel dan v farovžu, v ponedeljek ga pa ni bilo več in seveda tudi ne nove obleke.
Ko sem vse te stvari do dobra spoznal, sem neki dan menil: »Stric, tako pa res ne more naprej. Vas goljufajo pri vagi s semeni in gnojili. Na ta način podpiramo in dajemo potuho lenuhom.«
Stric župnik pa mi pravi: »Janez! Mlad si še in ne poznaš sveta. Naše delo ni spravljati na kup. Saj prav to najbolj zameri narod duhovniku, če ga vidi grabeža. Nikdar duhovnu ne bo manjkalo tega, kar res potrebuje. Praviš, da me goljufajo in mi kradejo. Bo morda tako. Vem.« Pa me je globoko in dolgo pogledal ter rekel: »Bolje je, da oni meni kradejo, kot da bi jim dal jaz kdaj priložnost, da bodo meni očitali, da sem jim vzel kaj njihovega.«
»Prav imate, stric,« sem priznal. Bil je to spet eden novih močnih sunkov, ki mi je pokazal, kje naj iščem pot, če hočem uresničiti ideal plemenitega narodnega delavca.
Kaj vse raznovrstnega sem doživel v Šentvidu pri Stični! Bilo bi za knjige, če bi hotel vse popisati. Pa tudi dom me je klical. Moral sem iti na nabor. Kot vselej se je tudi to leto z vso slovesnostjo izvršil ta dogodek. Bilo nas je s Petkovca za en lojterni voz.
Bil sem »taulih«, sposoben. In kdo si ni želel, da ga spoznajo za »sposobnega«! Menda niti opazili niso moje noge, jaz jih pa tudi nisem hotel opozoriti. Seveda, zakaj pa? »Škarti« so morali plačati vso pijačo in še za »škarte« so bili. Precej v rožcah smo bili in jaz ponosen s pušelcem. Bil je pač prizor, ki je v mojem življenju tudi nekaj pomenil.
Nato je pa življenje teklo naprej. Ostal sem doma in kosil, seno nalagal, žito podeloval, oral, sejal. Ni ga bilo dela, ki bi me ne zadelo.
Bila je že ajdova mlatev v sredini septembra. Cel dan sem požiral prah pred bobnom mlatilnice. Zvečer pa povem: »Mati, jutri pa ne bom jaz pri mašini. Grem k maši.«
»Prav, Janez. Le pojdi. Si molitve potreben in vsi smo jo potrebni.«
Bil sem pri maši. Potem grem k župnišče. Gospod Matevž me povabi: »Naprej, Janez. No, kaj boš povedal.«
»Sem prišel, da naredim prošnjo za lemenat?«
Pa se je veselo nasmehnil gospod Matevž, me prijazno pogledal in menil: »Nespameten si bil, da nisi tega že davno napravil.«
Ko sem prišel domov, me je mati čakala z vprašujočimi očmi: »No, Janez, ali mi imaš kaj povedati?«
»Da, mati. Prošnjo za v lemenat sem oddal.«
»Bog bodi zahvaljen,« je mati do veselja zajokala. »Niso bile zaman moje molitve in žrtve. To je največje veselje, ki sem ga mogla doživeti.«
Pa mi le ni bilo nikdar žal za tisto leto, ki sem ga zgubil v iskanju poklica, kajti tako vem, da sem se res odločil za tisto, kar sem dobro preudaril in sem Bogu za to leto prav posebno hvaležen. Tudi mi je bilo to leto dragocena šola za življenje, kajti naučil sem se mnogo koristnih stvari in potravil sem si zdravje ter si nabral moči za nadaljnje šolanje.
Kmalu sem dobil prošnjo ugodno rešeno in poziv, kdaj naj se predstavim v semenišču. Kako skrbno je mati vse pripravila, je bilo umljivo. »Le priden bodi, Janez! Marija ti bo pomagala, da boš to, kar ti in jaz želiva. Drugi teden te pridem že pogledat,« tako mi je dobra mati še govorila, ko se je koleselj že premikal in je konj zapeketal po dolu proti Logatcu na postajo in nato me je vlak ponesel proti Ljubljani, v semenišče. Sprejel me je častitljiv starinski portal, katerega nosita dva orjaka in napis: Virtuti et Musis, čednosti in umetnosti.
Ko sem prestopil semeniški prag, se mi je zdelo kot da se mi je odvalilo selno breme in sem se začutil lahkega, breztežnega. Šel sem takoj v kapelo, kjer sem izročil Gospodu načrte svoje bodočnosti in z veseljem stopil med meni že znane sošolce iz Škofovega zavoda ter nato med tovariše istega letnika.
Pod vodstvom »ata«, semeniškega vodje Ignacija Nadraha in spirituala dr. Cirila Potočnika sem začel novo obdobje svojega življenja.
Politična borba med Slovenci je postajala vedno bolj ostra. Nam je sicer modri semeniški vodja zabičeval, da se nam v to ni treba mešati, toda kako naj stojim brezbrižno ob strani, če pa imamo volilno pravico in so nas klicali na volitve, ki so tudi dolžnost!
Med liberalcem dr. Kramerjem in ljubljenim političnem voditelje dr. Korošcem je šlo na življenje in smrt. Dr. Korošec je kandidiral leta 1924 za poslanca Slovenske ljudske stranke za mesto Ljubljano, na liberalni listi pa dr. Kramer. V političnih stvareh so gledali moji tovariši v meni enega, ki nekaj več ve in zato sem se seveda moral tudi bolj posvetiti tam zahtevam časa. Bila je to moja prva politična akcija.
Imel sem na skrbi volilni imenik bogoslovcev. Ni nas bilo več kot 25 z volilno pravico. Tedaj so pa začeli prihajati pozivi od liberalne, radikalne, socialistične in drugih strank, naslovljene na bogoslovce, katerih pa že ni bilo več v Ljubljani, ker so postali duhovniki. Njih imena pa so bila še vedno v imeniku. Našteli smo 30 glasov med bolnimi in odsotnimi.
Izvoljen je bil dr. Korošec s skromno večino 240 glasov. Liberalci so bili tako gotovi svoje zmage, da so imeli »popa v mašnem plašču« v obliki slamnatega moža že pripravljenega, da ga bodo zažgali med sramotenjem na sredi Ljubljane. Seveda je potem vse v vodo padlo. Bilo je prvič, da je dobila v mestu Ljubljani večino Slovenska ljudska stranka, katoliško usmerjena in na krščanskem svetovnem nazoru zgrajena.
Bila je še zelo mlada ustanova, saj je začela z delom šele leta 1919, ko se je ustanovila Jugoslavija. Svobodomiselna inteligenca je takoj menila, da nima na univerzi nihče drugi besede kot njeni pristaši. Toda upoštevali niso, da pošiljajo Škofovi zavodi iz Št. Vida že nekaj let v svet akademike, kateri vedo, zakaj so katoličani. Tako se je na univerzi kmalu pojavila tudi močna skupina katoliških akademikov.
Poleg tega je obstajala na njej tudi teološka fakulteta. Nanjo se je vpisalo takoj od začetka tudi polno bratov z juga. V takih okolnostih nas je bogoslovce zadelo, da smo se udeležili kot polnopravni člani univerze zborovanja vseh akademikov.
Bila nas je lepa skupina. Pa tudi drugih naše misli je bilo za eno stotino. Toda, kaj hočeš s temi Kranjci med te južnjake. Neka strupena akademičarka je govorila, da so ji kar kače in krastače letele iz ust. Kar zavil bi ji človek vrat smrklji, če bi bilo dovoljeno. Kdo bo pač kos tem žlobudram?
Edini, ki je bil tega zmožen, je bil dalmatinski bogoslovec Zorič. Vsi drugi smo pa grabili po stolih, da bi z bolj krepkim dokazom podprli resnico in pravico.
Življenje v semenišču je bilo močno razgibano. Da smo pridno študirali in radi molili, to je bilo samo po sebi razumljivo. Toda v novem času smo morali misliti tudi na nove načine apologetike. Vodja Nadrah je razumel klic časa in nas je zato napeljal, naj ustanovimo dopisni odsek, kateri je imel nalogo, da se vadimo v časnikarstvu, v tujih jezikih in v javnih nastopih.
Moje delo je bilo dopisovanje, zato sem stopil v stik z dr. Ahčinom, ki nam je poslal francosko časopisje za nalogo, da ga čitamo in iz njega povzamemo za »Slovenca« in »Domoljuba«, kar bi bilo primerno.
Vsi tisti bogoslovci, ki se jim je tako delovanje zdelo koristno, so bili povabljeni k sodelovanju. To delo je bilo namenjeno tudi temu, da vzgoji duhovnike za dopisnike našim časopisom, kar bi koristilo in bilo v porast našega katoliškega časopisja.
To moje udejstvovanje mi je prineslo pozneje lepo nagrado: Katoliško Tiskovno Društvo mi je na koncu tretjega letnika plačalo pot in tečaj v Strasbourgu v Alzaciji na nemško -francoski meji.
Pomembno zame pa je bilo tudi, ker sem prišel v osebne stike z raznimi katoliškimi osebnostmi kot so bili dr. Ahčin, Terseglav, Jože Košiček, urednik »Domoljuba«, sam dr. Korošec in druge politične osebnosti.
Ta čas se je že pojavilo v naših vrstah tudi križarsko gibanje. List »Križ na gori« je bil sprva odprt vsem, pozneje je pa začel lesti preveč na levo ne da bi med nas to zaneslo kak razdor.
Mestni sinovi so tudi imeli poseben interes za počitniško kočo, katero so gradili na Martuljku in kamor so tudi zahajali med počitnicami na letovanje. Ti so tudi vneto gojili planinstvo. Mene kot kmečkega fanta je preveč pritegoval dom, tako da sem se planinam oddolžil šele pozneje kot kaplan.
Moja osebna naloga je postala tudi od vsega začetka »kronika«. V njej se je zapisovalo vse, kar je imelo kak pomen za zgodovino in kulturo. Tamkaj sta ohranjeni tudi dve moji pesmici: ena lirična od Cerberele, kako je nagnala s kuhalnico tatu, druga pa epska, a se ne spominjam več vsebine(*). Kronika se je brala vsak teden enkrat na kapiteljnu, to je vogelnem prostoru v drugem nadstropju, ki je gledal proti Vodnikovemu trgu.
(*)Cerberela je bila žena vratarja, ki je imel vzdevek iz grške mitologije »Cerber«.
Ko sem šel na nabor, mi je bilo prav, da sem bil potrjen, a tudi kasneje je bila romantična in interesantna zadeva misliti na odsluženje vojaštva. Bilo je to v počitnicah leta 1924. Pa ni bilo hudega. Vojaški rok me je zadel kar v Ljubljani skupno z bogoslovci iz Maribora in sicer v tamkajšnji bolnišnici.
En dan vežbanja, toliko da smo znali imena in gibe, potem razlaga vojaškega kodeksa in nato so nas razmestili po pisarnah. Najprej sem šel v Belgijsko vojašnico, potem je bila menda Nušičeva. Vseh dijakov (srbsko džakov) nas je bilo kakih deset. Ni nam bilo sile. Kaj vse povesti sem prebral tisti čas pod pultom, na katerem sem pisal »vojničke isprave« za okraj Kamnik.
Pa sem si želel še več svobode. V nedeljo naj bi bili prosti službe! In stopim v imenu vseh pred majorja Jugovića. V pozorni stoji, pozdrav z roko in »gospodine major Jugoviću, ja redov-džak molim....«
Čudovito častitljivo in spoštljivo me je poslušal. Nato nadaljujem, da smo katoličani in bogoslovci in da želimo imeti ob nedeljah popoldne presto, da lahko gremo k maši.
Dolgo je stal kot vkopan, nato pa je odgovoril »Moj redov-džak, tudi jaz sem katolik. Da grem v nedeljo k maši, vstanem ob petih zjutraj. Z Bogom...« In smo dognali, da je mož res hodil k maši.
Po treh tednih vojaške službe sem se tega naveličal in žal mi je bilo, da bi izgubil leto, zato sem se prijavil za ponoven pregled in bil nato oproščen zaradi »vsekane noge«. Tako sem v enem mesecu odslužil rok. Izpolnil pa tudi to, da vedno lahko rečem, da sem bil vojak.
Med tem ko se je reševala moja prošnja za razrešitev, mi je pa dovolil komandant, da lahko odidem na dopust, ki sem ga porabil za to, da sem napravil nadvse koristen izlet po Dolenjski. Iz Žuženberka čez Hinje, na Struge, Ribnico, Novo Štifto, k Sv. Gregorju, na Velike Lašče, na Krko in čez Muljavo v Št. Vid k stricu. Sami kraji, ki jih še nikdar nisem videl in vendar so biseri lepot slovenske zemlje, kakor tudi duhovniki, katere sem na tem potu obiskal ali na novo odkril.
Tako sem spoznal breme in plačilo, ki čaka duhovnika na njegovem dušnopastirskem polju, bodisi med revnim narodom kot je Suha Krajina ali med bolje stoječimi kot so bili ljudje v Ribnici in Velikih Laščah.
Leta 1917 nam je cesar tudi zvonove pobral. Jokali smo za njimi, ker so prelepo peli. Posebno za najmanjšim, ki je bil gotovo petsto let star. Fantje so se namenili, da bi jih ukradli in skrili, toda ker so se razbili, ni bilo vredno truda.
Ko je bilo vojne konec, so najprej zapeli zvonovi v Rovtah. Toda Petkovec tudi ne sme ostati brez zvonov. Vsak kmet se je zavezal dati voz tramov. Iz zadruge je tudi nekaj prišlo in tako je bilo kmalu skupaj 300.000 din kot začetna vsota. Nadaljnja zbirka je vrgla še, kar je bilo treba in tako je leta 1924 v juliju bilo zagotovljeno, da dobimo nove zvonove. Odkar je bilo prazno v linah in je in sam zvonček jokal, smo jokali vsi. Saj je bilo, kakor če ti izderejo zob iz ust!
Noč za nočjo so se zbirali fantje in dekleta in pletli vence, s katerimi so nato okrasili cerkev, zvonik, zvonove, vozove zanje in stene v notranjosti. Mene je zadela naloga, naj zvonove sprejmem s slovesnim nagovorom. Seveda sem se potrudil, da bi napravil imeniten govor. Z odprtimi očmi in usti je strmela vame množica, jaz pa sem pridigal z vsem zanosom. Prvi moj javni nastop je bil to.
Vojaščini sem se srečno izmuznil. Zopet eno leto mirnega dela in študija. Predavanja dr. Aleša Ušeničnika so bila kot medena potica. Tako jasno, tako dosledno, tako neovrgljivo je razlagal svoj predmet. Edino, kar ni bilo na mestu, je bil včasih tisti njegov »zdi se«. Kaj naj se zdi? Saj je tako jasno dokazal, da bi bilo treba po glavi zamahniti tistemu, kateri tega ne bi hotel razumeti. Dr. Aleš Ušeničnik pa ves ponižen, skromen, kot da nas prosi odpuščanja zato, ker je pred nami plešast. Tako modroslovje in sociologijo v Ušeničnikovi besedi bi hotel še in še poslušati, četudi bi bilo treba iti kilometre kaleč.
Tudi ostali profesorji so bili na mestu, toda nekateri dovtipi dr. Ujčiča so postajali nemogoči. Dr. Lukman je bil dolgočasen, dr. Grivec, v vsej znanstvenosti občudovanja vreden, toda kar se da utrudljiv. Dr. Slavič je hotel biti romantičen, a je bil na višini biblične vede in smo ga radi poslušali, že zato, ker se je toliko trudil, da bi bil zanimiv. Dr. Snoj in dr. Fabjan, oba pridna kot čebelici in za zgled, kako bi morali biti pridni tudi me ter dr. Rožman, očetovski, poln ljubezni do mladih fantov, ki jih je videl v nas. Še Stanka Premrla naj se spomnim. Veliko si je prizadeval, da bi iz mene napravil pevca in sem si tudi jaz domišljal, da imam lep glas. Šele pozneje sem se zavedel, da sem kakor tisti krokar, ki mu je zato ušel sir, ker si je umišljal, da lepo poje...
Vsekakor pa smo imeli odlične profesorje in tudi odlične vzgojitelje. Vzgojni vodja Nadrah nas je »tesal«. Če me ne bi bil Nadrah stesal, bi me spiritual Potočnik tudi zlikati ne mogel. Ta je bil za Mehke duše odličen. Taki so na splošno tudi bili moji bogoslovni sodrugi.
Ekonom Karel Gros je bil pa »tehtnica«, ki je vsakega dobro presodil v njegovi teži in resnični vrednosti duhovnega poklica. Dobričina, ki je za vsakogar imel lepo besedo in dober svet, ki je pa tudi najpoprej pogodil, kdo ni za semenišče.
Število 24 v začetku prvega letnika se je hitro znižalo in nas je naslednje leto bilo še 18. Do konca pa nas je prišlo dvanajst. Jaz sem študij vzel zares. Kako bom pač prepričevalno oznanjal božjo besedo, če pa sam ne bom imel jasne slike o tem, kar naj pred drugimi branim!
Saj sem se dobro zavedal, da vera najbolj trpi zaradi tega, ker niso njeni predstavniki dovolj prepričani o resnici, ki jo uče, ali ker ne žive po njej.
Tista leta smo imeli še petrolejke po sobah. Pozneje je prišla v hišo elektrika. Vse do dveh zjutraj sem se poglabljal v dokaze, da mi je res jasno postalo, kakšen je nauk Cerkve.
Med počitnicami leta 1925 sem bil novomašni tovariš Kremžarjevemu novomašniku, ki je bil iz Št. Vida doma. Zato nisem mogel sodoživljati počitniških programov in zborovanj, pač pa sem spoznal spet lep kos slovenske zemlje, to je vse področje med Savo in Stično. Pogledal sem v globine in v trpljenje trboveljskih knapov, kajti večina ljudi, ki sva jih obiskala,so delali v rudniku.
V tretjem letniku je posebno pritiskal dr. Grivec s svojo vzhodno teologijo. Brez dvoma je mož imel prav, kajti ne moremo se pravoslavnim dobro približati ne da bi poznali njihovo pojmovanje Cerkve in bogoslovja.
Učili smo se tudi ruščino. Bral sem Solovjova v izvirniku. Res globoko in prelepa modrost je to. Žal na Zapadu tedaj še ni prodrlo spoznanje, da je treba oči obrniti na Vzhod in poskusiti zares z delom za krščansko zbližanje in zedinjenje.
Ljubljana je dobila od Apostolskega sedeža posebno poslanstvo prav zato, ker je bila stična točka med Vzhodom in Zapadom. Med nami so nekateri to vzeli zares. Le škoda, da je pozneje evropska tragedija ves ta proces zaustavila.
Veliko znanja smo si lahko pridobili z branjem knjig, ki sta jih hranila bogoslovna in semeniška knjižnica; zlasti semeniška je bila s svojimi celotnimi zbirkami svetih očetov in z modernimi deli vzhodne pastirske in bizantinske zgodovine za nas prava in neizčrpna zakladnica.
Ravnatelj Nadrah me je menda smatral poklicanega za časnikarstvo, zato mi je preskrbel od Katoliškega tiskovnega društva za počitnice leta 1926 denar za tečaj v Strassburgu. Zame je bilo to seveda nepopisno veselje. Nemško sem že znal bolj ali manj, francosko sem pa tudi čital in je bilo treba priti le še do vaje v izgovarjavi. Poleg tega je imel tečaj v programu zelo koristne predmete.
Tako sem si dobil potni list za Francijo in vizum čez Avstrijo in Nemčijo. Komaj sem bil čez mejo, mi je že prav prišla ruščina. Bil je na vlaku potnik, ki ni znal drugega kot ta jezik in prav jaz sem edini mogel raztolmačiti zadevo.
Na vseh koroških postajah same nemške besede. V Beljaku sem imel pol ure časa, pa nisem mogel zaslediti ničesar slovenskega. Tužni Korotan!
Nato se je vlak pognal čez Visoke Ture in nizdol proti Salzburgu. Ob petih popoldne smo bili tam. Pa vidim orjaškega policaja, ki me srepo gleda. Slednjič se pririne do mene in me pokliče, naj grem z njim. Na postajni stražnici se pogovarja neki uradnik po telefonu. Čez čas me pozove, naj se legitimiram, kar sem storil brez težave. Potni list je bil vidiran tisto jutro v Podrožci. Spet telefonski pogovor. Nato mi pove, da lahko grem.
Ta pa je lepa! Da lahko grem, to že vem, toda kaj zlomka imate končno z menoj. Nato mi je uradnik povedal, da je bil tisto jutro ukraden kelih v salzburški stolnici in da ga je ukradel nekako tak človek kot sem jaz. No, zares lep pozdrav tujine. Prvi moj korak čez mejo in že sem skoraj aretiran...
Naglo sem nato pohitel, da sem še ujel harmonijo glasov, ki jo je slišati vsak večer tisto uro v stolnici. Salzburg je za našo versko zgodovino zelo pomemben, saj je bil poleg Ogleja najvažnejše žarišče krščanstva za naše kraje. Mesto je izredno podobno Ljubljani.
Moja nadaljnja pot je vodila v Munchen, kjer sem bil deležen gostoljubnosti rokodelčičev Kolpingove zveze. V njihovem domu, kakor pozneje v Zurichu sem dobil varno in ceneno stanovanje. Srečno sem prešel čez veletok Ren in se naselil v Strassburgu. Ed udeleženci tečaja sem dobil najprej irskega duhovnika, potem pa nebroj Škotov, s katerimi sem imel priložnost preizkusiti svoje teološko znanje.
Lepi so moji spomini na tisti tečaj. Ob nedeljah smo imeli izlete na alzaške gradove, ki so med najbolj znamenitimi srednjeveškimi spomeniki te vrste. Ob teh izletih sem imel zelo interesantne pogovore, v katerih sem marsikaj zanimivega zvedel. Zame dotlej Anglež in Škot nista bili več kot dve besedi. Tedaj sem pa dognal, da so ti ljudje kot voda in ogenj. V verskem pogledu pa so Škotje mnogo bolj fanatični protestanti kot Angleži.
Irski duhovnik mi je pripovedoval zgodbo irske tragedije. To pa Slovenci že dobro poznamo in zato se je mož čudil, kako da toliko vemo o Ircih.
V Francozih sem našel smrtno sovraštvo do Nemcev. Francoz, vsaj tista mladina, srečal sem se zlasti z vojnimi kadeti, je mrzil Nemca bolj kot vsako golazen.
Posebno razveseljiva ugotovitev je bila, da med francoskimi intelektualci ni bilo niti sledu tistega brezboštva, kot je lastno slovenski gosposki družbi. Med vsemi profesorji ni bilo niti enega, ki bi kazal prezir proti katoličanom. Nasprotno, poudarili so kot posebno odliko pri osebnostih, o katerih so govorili, če je bil kdo veren katoličan ali pa »veren in praktičen« katoličan. Za neverne in nepraktične katolike pa so imeli le omalovaževalno gesto.
Po dveh mesecih sem se vračal srečno proti domu skozi Zurich, kjer sem doživel spet eno nepozabnih, čeprav neznatnih doživetij. Sedeč ob jezeru, ki je blestelo v prelestnih barvah luči, sem molil rožni venec. Čez čas odrinem počasi naprej, pa pride za menoj moški in me vpraša: »Ali niste česa izgubili?« Potipam po žepih, če imam še listnico, uro, dokumente. »Ne, ničesar ne pogrešam,« pravim. On pa: »In tole?« pa mi pokaže moj molek. Toplo sem se mu zahvalil za to plemenito potezo.
Po dveh mesecih odsotnosti sem stopil spet na slovenska tla tam na Jesenicah. Dva meseca nisem slovensko govoril. Tako čudovito se mi je tedaj zazdela ta govorica! Na skrivaj sem se približal ljudem, da sem mogel uživati pesem sladke slovenske besede. Nikdar mi ni bila tako skrivnostno lepa kot tisti dan, ko sem se vrnil iz tujine.
Semeniški ravnatelj Ignacij Nadrah, pozneje tudi stolni prošt, je bil svet in učen mož. Take je hotel imeti tudi nas duhovnike. Dajal nam je nauk o lepem vedenju in nas učil o vseh podrobnostih,kako se moramo vesti tudi v odličnih in najvišjih družbah. Duhovnih ne sme biti neotesan. Nobene panoge človeške znanosti ne sme prezreti. Treba je znati biti preprost s preprostimi in učen z učenimi. Neveden duhovnik je sramota za Cerkev in škofa. Poznati pa mora tudi zunanji svet, posebno pa svojo domovino.
Zato je načrtno izbral kraje za semeniške izlete, tako da smo spoznali razne predele Slovenije, posebno še take, kamor se na splošno ni hodilo. Na Bled, v Kamniško Bistrico, v gorenjske planine nas ni vodil, saj tja so letale vse vrane.
Prvo leto nas je popeljal v Novo mesto. Obiskali smo Prečno z gradom v Luknji in obiskali točke, ki niso bile nikjer zapisane med turističnimi zanimivostmi.
Drugo leto smo šli po Levstikovih stopinjah od Litije do Čateža, le da v obratni smeri: šli smo najprej na Malo Loko in nato čez Čatež, Primskovo, Sv. Križ pri Litiji do Litije.
Tretjič smo šli na Kum. Ta prelepa izletna točka je bila sploh pozabljena in vendar tako krasna.
Nato smo jo ubrali na Cankarjevo Vrhniko, šli ob Močilniku in nato čez Koren, Mizni dol, Gradišče k Sv. Trem kraljem in naprej skozi Rovte na Petkovec, kjer smo bili na mojem domu postreženi in nato na lojtrnih vozeh prepeljani na postajo v Logatec.
Zadnjič smo šli na Limbrsko goro. Z vlakom najprej do Kresnic, nato z brodom čez Savo na Peče, na Moravče, na Limbrsko goro in na Lukovico, od tam pa z avtobusi v Ljubljano.
Čudovita so bila ta naša doživetja, polna koristi za življenje. Vodja Nadrah je bil res umetnik, ki je znal vsaki stvarci dati vsebino in vsakemu kraju veljavnost, ki je drugi še slutili niso.
V četrti letnik pridejo že samo preizkušeni fantje. Kdor je imel o duhovništvu nejasne pojme, se me tekom let razčistijo, če pa ni za to, gre sam ali ga pa odslovijo.
Prišel je častitljivi škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Mož, ki smo ga ljubili in občudovali, čeprav smo se radi pošalili iz njegovih jecljavih pridig. Toda vera in ljubezen do Boga in do Marije sta bili tako veliki in iskreni, da so njegove jecljave pridige postale še bolj učinkovite. Treba je bilo torej slišati še njegovo očetovsko besedo in mu odgovoriti na dana vprašanja.
Ves srečen je bil, ko sem mu povedal, da sem študiral v Škofovih zavodih. Kaj hitro je bilo odločeno; Aptus - primeren za duhovništvo.
Tako smo že pred božičem leta 1926 zvedeli, kdo bo v četrtem letniku posvečen. Navada je bila namreč, da je bilo v četrtem letniku posvečenih šest bogoslovcev, kateri so imeli nato na skrbi asistenco v stolnici kot diakoni in supdiakoni med letom, obenem pa opravljali sveto mašo po nekaterih kapelah.
Po božiču takoj so bile duhovne vaje kot priprava na supdiakonat. Prvo leto, ko sem dobil tonzuro in so mi odrezali šop las ter sem se izročil Bogu z besedami: »Gospod, Ti si moja dediščina in moj delež! Ti mi boš vrnil mojo dediščino«, nisem tega doživel tako globoko, ker je bila v meni že davno zrela misel izročiti se Gospodu.
Tokrat je pa šlo vse bolj globoko. Odslej ni več pota nazaj. Ta izročitev Bogu je dokončna in po podrobnem premisleku ter vsebuje vse, kar ta posvetitev Bogu predstavlja.
Globoko sem doživel tiste duhovne vaje in doumel, da bo od tedaj naprej zame svet drugačen in drugi drugačni do mene. Silno so me pretresle besede zadnjega poziva: Še je čas; kdor se ne čuti odločnega, še lahko odstopi!
Mrzlična napetost. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi kdo res izstopil iz vrste... Bilo nas je sedem iz četrtega letnika poleg onih iz petega, kateri niso peli nove maše prejšnje leto kot prezbirerji.
»Celebs manebis, et breviarim recitabis«, je bilo povedano vsakemu ob koncu obreda. Samski boš ostal in brevir boš molil!
S tem je bila seveda moja življenjska pot zapečatena. Treba je bilo še priti do diakonata in prezbiterata, ki je prav mašniško posvečenje. Za vsakega teh redov je predpisana priprava z večdnevnimi duhovnimi vajami. Diakonat je bolj liturgična nujnost kot zakramentalna potreba. Pravo posvečenje je samo prezbiterat, kajti z njim šele pride v duhovnega kandidata vsa zakramentalna moč, tako da lahko opravlja daritev svete maše in prejme oblast odvezovati grehe.
Ta nepopisno veličastna slovesnost se je vršila vsako leto na dan svetih apostolov Petra in Pavla. S petdnevnimi duhovnimi vajami smo se pripravili za to dokončno in nepreklicno izročitev Gospodu.
Že ne bom živel jaz, temveč Kristus bo živel v meni, to so bila čustva, ki so nas tisti dan prevevala. Za moje zemeljske potrebe se bo že Gospod pobrigal, kajti moja naloga bo delati v bodoče za njegovo slavo in graditi njegovo kraljestvo na zemlji. Tako smo svoje poslanstvo doumeli po prepričljivih in silnih besedah voditelja duhovnih vaj.
Trinajst nas je bilo iz našega semenišča, enajst je bilo frančiškanskih in cistercijanskih novomašnikov tisto leto 1927 na sv. Petra in Pavla dan. Za to priložnost so bili povabljenitudi starši in sorodniki novomašnikov. Tako je bila med njimi tudi moja mati in še kdo drugi od doma.
Med posvečevalnim obredom se posvečenci uležejo na tla. To pomeni, da je stari človek s tem umrl. Ko se dvignejo, so »novi« ljudje. Kaj vse sem občutil v tistih trenutkih! Kako lepo bi bilo, če bi tista popolna in dokončna izročitev bila res taka! Tisti trenutek sem pač tako doživljal in hotel, da naj bo za vedno tako. Pozneje sem dognal, da mora ta izročitev biti vsak dan obnovljena in vsakič celotna, sicer človek sam sebe vara in postane duhovnik samo še uradnik, ne da bi res Kristus v njem živel.
Po končani slovesnosti, ko smo si dobro otrli roke, maziljene s svetim oljem za veke, smo stopili med svojce. Ta dan je bila moja mati spet srečna. Pozabila je na grenke ure, ki jih je doživela zaradi moje noge ter Boga in Marijo hvalila za vse tiste bridkosti, ker je vedela, da je bilo vse tisto pot božje Previdnosti do oltarja, kjer je sin Janez bil danes posvečen.
Pohiteli smo nato proti domu. Od daleč so nas opazili in že so se spustili petkovski zvonovi v gibanje, postali ena sama pesem in pozvali ljudstvo, naj pride, da prejme novomašni blagoslov ruparskega gospoda.
S sosednjimi novomašniki, to je z Jerinom in Hrenom na Vrhniki sem se dogovoril, naj imata onadva novo mašo na Vrhniki 3. julija. Za 10. julij sem obljubil Frohlichu, da bom na njegovi novi maši v Sorici. Moja nova maša naj bi pa bila v Rovtah 17. julija.
Moj novomašni tovariš je bil koroški bogoslovec Filip Milonig, s katerim sva preskrbela podobice in vse, kar je bilo treba z moje strani. Kar se tiče novomašne pojedine, je pa rovtarski gospod Matevž, pač eden najbolj srečnih nad mojo novo mašo, obljubil, da bo on za vse poskrbel.
Moj novomašni govornik je bil France Gabrovšek, prezbiter asistens pa stric gospod Janez Hladnik. Prostor za novo mašno pojedino smo našli v zadružni dvorani, prepeval je rovtarski pevski zbor.
Kaj je pomenil Slovencem duhovnik, se je pokazalo ob novih mašah. Rekli so:Vredno je iti na novo mašo, pa četudi si izrabiš nove podplate.
Vsa veličina in ves napredek našega naroda sta prišla po duhovnikih, tako je bilo od nekdaj v narodovi duši zapisano. Zato ne gre pri tem za bahaštvo novomašnikove družine. Vse sorodstvo in vse soseske hočejo tako in prispevajo, da bi bila nova maša res slovesnost vseh slovesnosti.
Moje sorodstvo je bilo številno, sosedov mnogo in poleg tega še razne posebne prijateljske zveze. Od hiše do hiše sva hodila z mojim novomašnim tovarišem. Vse po točnem načrtu, da nikogar ne izpustiva. Povsod obložena miza z vsem najboljšim, kar so premogli in nato pa še denarni dar za kritje stroškov. Povsod sva seveda delila podobice, ki sem jih dal tiskati, kakih pet tisoč. Za geslo sem si izbral: »Glej, prihajam, da izvršim Tvojo voljo.«
Zaradi široke žlahte sem odrinil novo mašo na tako pozno nedeljo. Pa me je še imelo, kako naj uredim zadevo s sorodstvom na oni strani meje. Razmere so se namreč spremenile in je bilo primeroma že težko gibanje žez mejo.
Pa sva skombinirala z Lipetom, mojim novomašnim drugom, da greva 3. julija na Vrhniko. V dveh dneh povabiva vse na tej strani meje. 10. julija bova v Sorici in od tam jo ureževa s kolesi na Primorsko čez Podbrdo in na Sveto Lucijo.
Vse nama je šlo dobro. Nobenih težav nisva imela s kolesi. Na Škofjo Loko, na Selce, Železnike in Zali log sva jo ubrala. Uživala sva vožnjo, gostoljubnost prijateljev duhovnikov in lepoto krajev, katere sem prvič videl. Sorica je majhen kraj in tamkajšnje navade v mnogem sličijo našim v Rovtah.
Na Petrovem brdu je bila meja. Straža ni hotela vedeti ničesar o kolesih. Potni list je bil v redu, toda – peš. Do Podbrda je dve uri hoda, kaj pa naj storiva s kolesi? Pač najbolj bridko za kolesarja je peljati kolo za roge po lepi cesti nizdol. Prav to se nama je zgodilo.
Toda tudi na komandi nisva nič opravila. Treba je bilo položiti dva tisoč lir kavcije za vsako kolo. Nazaj bi ju pa dobila ob povratku na istem mestu. Ni nama drugega kazalo kot pustiti tam kolesa. Izročila sva jih župniku, pa nadaljevala pot naprej z vlakom: v Gorico, Ajdovščino, mimo vipavskega Loga, kjer sva legla v senco ob mogočni romarski cerkvi za kratek počitek, nato pa še čez Col do Cenca in čez Goro, kjer sva imela prvo postajo, lačna in žejna pri Kampelcu.
Kako blizu je bilo videti z Gore tja na Petkovec in prav v Rupo sva gledala. Toda kaj hočeš: kolesa sva imela v Podbrdu. Tri dni sva potrebovala, da sva vse obšla: Žigonove, Pahovčeve, Kovačeve, Franconove, Gregorčeve, Bizarjeve, nato še v Klanik nad Spodnjo Idrijo in na avtobus, ter ob Idrijci do Svete Lucije in z vlakom na Podbrdo.
Ko je v soboto zvonilo sveti večer in oznanjalo po vseh sosednjih cerkvah, da bo jutri nova maša, sva do smrti utrujena rinila iz Žirov proti Rovtam, kjer je že bilo vse nared.
Tako sem dočakal Velikega gosta za to slovesno daritev. Glede asistence je bilo vse preskrbljeno. Novomašni govornik je poudaril, da je duhovnik iz ljudi vzet in zanje postavljen. Že ne bom živel zase, temveč za druge in tudi ne več jaz, marveč Kristus v meni.
Čudovite besede govora in misli, ki so v srcu odmevale, naj bi ostale pribite za vse dni... Glej, prihajam, da vršim Tvoja voljo... Naj bo tako! Amen!
Pevci so zapeli kot so znali samo v Rovtah. Imeli smo res odličen pevski zbor pod vodstvom mežnarjeve Matilde.
Šele po končanih popoldanskih litanijah sem imel priložnost, da sem se z Gospodom malo bolje pomenil glede pogodbe, ki sem jo z njim sklenil s tem, ko sem se mu izročil kot duhovnik.
»Tu me imaš, Gospod, takega kot sem! Zahvalim te za pokvarjeno nogo. Brez nje najbrž nikdar ne bi prišel do oltarja. Zahvalim te, Gospod, tudi za druge pomanjkljivosti, ki jih nosim na telesu, zlasti za izgovarjavo črke R. Ti veš, zakaj. In to, da sem tako kmetavz. Morda bi bilo bolje, da bi se bil bolje olikal in bil primeren tudi za salon. Gospod, tekega me pač imaš. Pomagaj mi, da Ti bom mogel koristno služiti! Dal si mi lepe darove, pa dal se mi tudi brzdo, da zavre mojo samoljubnost in domišljavost, če bi me sovražnik kdaj skušal po tej poti spraviti s tira. Hvala ti Gospod za vse!«
»Kadar nova maša je, jupajdi, jupajda, takrat dobra paša je , jupajdijada!« Tudi študentje so prišli obilno na svoj račun. Imeli smo našo študentovsko skupnost, ki je segala vse od Loža in objemala vso Notranjsko. Kakih dvajset tistih, ki so bili glasni v naših vrstah, je prišlo in toliko tudi bogoslovcev. Tako smo novo mašo z vso slovesnostjo ponovili drugi dan na Petkovcu in je bila spet miza polna dobrot ter vesele pesmi. Bilo je toliko zaloge, da je bilo za vse in še kaj je ostalo.
Zaradi nove maše je na domu delo zastalo za cel teden. Zato sem v torek po novi maši tudi jaz zagrabil, da dohitimo čas. Žanjice so hitele, vozili so domov pšenico, jaz pa sem jo polagal v kozolec.
Pa pride prosjak, za katere je seveda nova maša tudi praznik. Nikdar brez njih ne mine in vsi pravočasno zvedo za tako slovesnost. Kako se je pač neki njemu primerilo, da ni zvedel poprej?
»Hej, ljudje,« je klical možak. Prav skozi kozolec vodi steza, po kateri je prihajal. »Hej, ljudje, ali ni bila pri tej hiši nova maša?«
In me pogleda in še enkrat vpraša.
»Da, mož. Bila je, pa ne tukaj. V cerkvi je bila. Zamudili ste jo!«
»Že vem, že vem, da v cerkvi. Zamudil? Vse sem zamudil?«
»Pa poglejte v hišo! Tam so mati. Morda pa bo še kaj za vas!«
»Hvala, lepi fant. Že grem, že grem!«
Mi pa smo hiteli z delom. Za naslednjo nedeljo sem bil namenjen, da ponesem novomašni blagoslov na Vrh k Svetim Trem kraljem, kamor sem vedno tako rad zahajal.
V mojem načrtu je bila tudi ponovitev nove maše v Šent Vidu pri Stični. Imel sem na ta kraj toliko lepih spominov in toliko prijateljstva, pa še strica, ki je bil vzor mojega duhovnega poklica.
Toda vmes je bila še Gora Oljka, kjer je Križarsko gibanje sklicalo sestanek za 26., 27. in 28. julij. Tja sem se namenil, kajti bilo je nujno, da je navzočih primerno število umirjenih oseb in se s tem prepreči kak prevelik idejni skok. Tudi je bila zame še neznana Savinjska dolina, tako lepa in tako slovenska, da sem si jo želel videti.
Z vlakom sem prišel do Polzele, nato pa peš v goro, na Oljko. Je to čudovita planinska točka, prav kakor Kum na Dolenjskem ali Sv. Trije kralji na Notranjskem. Od tam imaš na dlani Savinjsko dolino in Štajersko daleč tja do Maribora.
Za stotino in pol nas je bilo udeležencev. Prišle so tudi vidne osebnosti iz slovenskega narodnega življenja. Kar zares smo se zgrabili. In spet so bile Wittigove ideje, katere so nam hoteli vsiliti Božo Vodušek, Niko Kuret in nekateri duhovniki kot Cajnkar, Lampret, Terstenjak. Šlo je za nove ideje, ki so bolj ali manj vlekle na protestantizem. Za vse omenjene je bil Wittig prerok in videc. Škoda, da smo šele teden pozneje zvedeli, da je odvrgel kolar in se oženil. Bil je celo bogoslovni profesor v Breslauu, sedanjem poljskem Wroclavu.
Kot spomin na Goro Oljko mi je ostal pa tudi nevaren prehlad, kajti zaradi pomanjkanja postelj sem prespal dve noči pod drevjem in sem na posledicah trpel kar pol leta. Najbolj izdatno zdravilo pa mi je bila tragična novica o Wittigovem odpadu. Le žal, da se nisem dolgo mogel srečati z njegovimi oboževalci. Šele leto pozneje sem jim mogel vreči v obraz to vest, ko se je vršilo zborovanje v Nazarjih.
V soboto 30. julija sem bil na potu proti Šent Vidu že v Litiji, kje se je iml vršiti naslednji dan dekanijski evharistični kongres. Župnik v Javorju ni imel namestnika in vendar je bilo nujno, da pride, pa sem se ponudil jaz in imel tretjo nedeljo sv. Mašo v planinski cerkvici v Javorju nad Litijo.
Šele v Šent Vidu pri Stični me je čakal teden dni oddiha kot priprava na slovesnost ponovitve nove maše prihodnjo nedeljo, ki je bila 7. avgusta.
Ko sem v prijetnem hladu počival, je nenadno prihrumel neki avto. Polaki so imeli v Šent Vidu svojo pristavo. Bil je dr. Ujčić, z njim tržaški škof dr. Fogar in kdo še vse... Jaz pa hitim kot Marta in nesem kruha in vina ter ponudim nepričakovanim gostom, ki so prišli pozdravit strica.
»Prevzvišeni! Tukaj imamo novomašnika!« reče dr. Ujčić. Že je klečal pred menoj škof Fogar in vsi drugi hitro na kolena, jaz pa, kaj sem hotel. Dal sem škofu in vsem drugim novomašni blagoslov.
Naslednjo nedeljo je bila mogočna množica ljudi pri moji novi maši. Vsi so se me spominjali še izza dni, ko sem bil pri stricu »farovški hlapec«.
V tretjem letu bogoslovja sem zašel v delovni okoliš prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Mož z »velenemškim« priimkom je bil bolj Slovenec kot vsi drugi, doma pa iz Žabnic pod Sv. Višarjami. Njegovo mladostno navdušenje, živahnost in razboritost so nas očarali, tako da nas je kar hitro pognal v navdušeno delo za narod in Cerkev.
Po njegovi pobudi smo dobili misijonsko čitalnico, kjer je bilo revij in časopisov v vseh jezikih. Apologetika in misijonologija sta bili njegovo poklicno področje. V narodnem pogledu je bil on na versajski konferenci v Parizu, da bi rešil slovensko Koroško. Jokal je, ko smo jo izgubili.
Ker sem jaz najbolje znal francosko, je mene povabil in mi ponudil dva tisoč podpore, če se odločim iti na misijonski kongres na Poljsko in sicer v Poznanj. Sprejel sem ponudbo in spravil še od drugod nekaj denarja, da je bilo dovolj za na pot, katero sem slušal kar mogoče smotrno pripraviti. Kongres je bil napovedan za 30. september in za 1. in 2. oktober.
Dunaj, Brno, Praga, Olomuc, Krakav, Mogilev, Poznanj, Gnezno, Čenstohova, Opava in Ljubljana, tak je bil moj potni načrt. Ogledal sem si Dunaj, kjer sem ostal pet dni, v Brnu kar deset, v Pragi spet pet, v Olomucu dva dni. Obiskal sem cistercijanske patre v Gomili na Poljskem, kjer so iz Stične obnovili samostan, ki je izumrl.
V Poznanju sem imel predavanje v francoščini na velikem zborovanju z naslovom »Slovenci ni misijonstvo«.
V Gneznem sem ministriral dr. Ehrlichu na grobu sv. Vojteha, apostola Poljakov. Dobila sva se ob prihodu v Poznanj in v Gneznem sva se spet razšla, kajti on je hodil svoja pota kot mož, ki je imel pomembne stike z nemškimi apologeti in antropologi.
V Pragi sem bil ravno na dan sv. Vaclava, 28. septembra. Isti dan sem obiskal slovito Vaclavsko kapelico na Hradčanih. Pa sem prav tam doživel ostro bridkost. Stopim v cerkev s čudno lepo zunanjostjo. Krasna hiša božja! Kje pa je Najsvetejše? Iščem, da pozdravim Gospoda. Ni večne luči? Ni je! Nikjer je ne vidim. Ob izhodu cerkve pa berem: Ta tempelj je bil izročen »češki Narodni cerkvi«.
Doživel sem pa tudi redko veselje. Do Čestohove sem prišel ob treh zjutraj. Grem naravnost na Jasno Goro v slavno Marijino svetišče. Sprejme me ljubezniv duhovnik in mi ponudi : Če želim posteljo in če bi lahko imel »veliko sv. Mašo«. Saj sem imel toliko potreb, svojih in naših slovenskih ter katoliških, katere bom predložil Mariji. Malo sem se odpočil, nato pa 4. oktobra ob 10.30 pristopil in pel slovesno sv. Mašo v Čestohovi. Ko sem podelil blagoslov,je bronasta zavesa zakrila podobo Črne Marije.
Petega septembra sem odpotoval iz Ljubljane in 8. oktobra sem stopil pred semeniškega vodja, ki je potegnil uro in ugotovil: »Zadnji hip ste prišli, gospod Janez. Prav
Mnogo sem imel pripovedovati o svojih doživetjih na daljnem potu. Postavil sem na preizkušno svoje znanje jezikov, saj sem si domišljal, da znam nemško, češko, poljsko, francosko. O nemščini bi dar rekel, da se mi je obnesla. Manjkalo mi je pač besednega zaklada, toda nikdar nisem prišel v nepriliko, ko se jebilo treba kaj pogovoriti.
Drugače je bilo z mojo češčino. Ko sem bil v Brnu, sem dobil prijazen začasen dom po posredovanju nekega duhovnika, ki me je naprosil, naj ga neke dneve z mašo nadomestim. Pa je prišla vmes priložnost, da so me sestre samostana, kjer je omenjeni gospod kaplanoval, naprosile, naj dam tudi popoldanski blagoslov. Kar lepo junaško sem opravil po kranjsko. Po prvih vzklikih litanij pa zaslišim kihanje, kmalu pa so bruhnile svete nune v glasen smeh. Kaj mi je preostalo drugega kot da sem utihnil. Brez dvoma je bila moja češčina neznansko zabavna.
Ko sem bil med Poljaki, je tudi največkrat prišlo do tega, da smo se poslužili nam vsem Slovanom najbolj skupnega jezika – nemščine. Toliko sem pa le pridobil v teh dveh slovanskih jezikih, da sem ju potem brez težave bral in razumel.
Moje dogodivščine so bile zabava za vse semenišče. Marsidatero sem že davno pozabil, drugi pa še vedno vedo zanje in mi o njih govore.
Tisto leto smo prejeli neki dan sporočilo: Danes dobimo obisk. Tu je apostolski vizitator Bolgarije, Angelo Roncalli. Imel ja za bogoslovce predavanje.
Majhen čokat možiček je prišel z vodjo Nadrahom in z ljubeznivim pozdravom začel svojo konferenco po latinsko. Ne vem več kaj je bila vsebina, le to mi je ostalo, da je bila ista snov, o kateri nam je prelat dr. Grivec vedno predaval. Kdo bi pač slutil, da smo imeli pred seboj bodočega papeža Janeza XXIII.?
Prav v isti sobi smo imeli tudi nekatera druga predavanja. Kanonik dr. Opeka nas je učil govorništva. Navduševal se je na starih klasičnih govornikih in zahteval tudi, da dosežemo spretnosti v homiletični rabi evangelija. Vsakdo je moral napraviti vsaj eno homilijo in jo pridigati.
Ko pride vrsta name, izberem za podlago sv. Luka (17., 7-12) o služabniku, ki naj pripravi gospodarju po celodnevnem delu večerjo, ne da bi imel za to pravico terjati posebno plačilo. Napeto so poslušali vsi mojo pridigo, nekateri z nekoliko škodoželjnim nasmeškom.
Nato pa pride kritika. Vsi molče. »No, gospodje, le oglasite se. Kako se vam zdi ta homilija?« Pa se oglasi Milče Remec, pozneje jezuit p. Bogomil: »Meni se zdi, da diši po gnoju. Kar malopreveč kmetavzarska je .« Hrupno so se zasmejali prisotni. Pa se oglasi dr. Opeka: »Gospodje: ne boste vsi pridigali gospodi. Večina vas bo imela opravka s kmeti. Jaz vam postavim to homilijo za vzor.«
Bil sem mu hvaležen za to besedo, razumel sem pa tudi, da niti moje govorjenje niti moj način ni za nehvaležno mestno publiko. Bil sem tako gotov, da bo moje delo na deželi in med kmeti. Kdo bi pa mogel tedaj slutiti, da bo prav mene zaneslo v najbolj mestno delo, v visoke stike z najvišjo gospodo, da o velemestu kot je Buenos Aires sploh molčim!
Vsako šolsko leto proti koncu sem začutil bolečine v želodcu. Za Stanka Skvarča, ki je sedaj hišni duhovnik pri maristih v Argentini, je bila stvar čisto jasna: »Janez – mi je ob takih priložnostih dejal – ti si nevrastenik!«
Naj sem bil ali ne, dejstvo je, da me je prav na dan ravnateljevega godu, tj. 1. februarja 1928, krepko zagrabilo. Imel sem sv. Mašo v vojaški bolnici. Med predglasjem mi je nenadoma postalo slabo. Prekiniti sem moral sv. Daritev in se zateči v zakristijo. Čez čas sem se vrnil pred oltar in sv. Mašo dokončal, toda v semenišče sem se še komaj privlekel. Nisem se dotaknil jedi, čeprav je bilo kosilo tisti dan kraljevsko. Zdravnik je nato ugotovil krvavenje v želodcu in mi predpisal strogo dieto ter počitek.
Ostal sem še nekaj dni v zavodu. Toda z menoj je šlo vedno bolj navzdol. Vse me je bolelo in okrog sem lazil kot senca. Tedaj sem se odločil: Domov grem! Vodja Nadrah se ni upiral. Tako sem preživel doma ves marec in se vrnil v Ljubljano šele po veliki noči. Vsak dan sem maševal na Petkovcu in imel vedno polno cerkev. Ljudje so pač imeli čas, pa tudi veseli so bili, da imajo sredi hude zime gospoda med seboj.
No, ta gospod z Rupe se je v domačem zraku in ob materini skrbi hitro popravil. Bledica je izginila z obraza in ruparsk Janez je bil spet kot roža. Vedel sem, da bom sedaj vzdržal in in tako se je tudi zgodilo. Opraviti je bilo treba še zadnje izpite, nato pa nas je vse iz zadnjega letnika zajel skrivnosten nemir: kam bomo nastavljeni. Semeniški vodja se je tiho muzal. Meni je le toliko zaupal, da me čaka lepa fara z desetimi podružnicami. Pa mi s tem ni bilo dosti pomagano: ljubljanska škofija je imela vsaj deset takih župnij. Treba je bilo počakati do srede avgusta. Takrat so vsako leto objavljali kaplanske nastavitve.
Počitnice so čas zborovanj. Lani sem bil na Gori Oljki v Savinjski dolini. Tam smo se zaradi nemškega teologa Wittiga krepko spoprijeli. Letos smo že vedeli, da je odpadel od Cerkve in se oženil. Spet je obetalo biti zanimivo, ko se bomo sestali, to pot v Nazarjih. Stanko Skvarča, Ivan Caserman in Boris Koman – vsi trije so po zadnji vojni za menoj prišli v Argentino – so bili z mano določeni za asistenco v ljubljanski stolnici na Cirilovo nedeljo. Med tednom v semenišču nismo imeli kaj početi, pa smo se odločili, da gremo v Nazarje.
Ubrali smo jo najprej z vlakom v Kamnik, nato pa skozi Motnik na Vransko, od tam pa čez planino v Nazarje, ki ležijo na drugi strani. Spotoma smo se pridno ustavljali v župniščih. Čeprav veljajo bogoslovci za »kobilice«, ki radi pospravijo, kar se pred nje postavi, pa so nas bili gospodje župniki povsod veseli, saj smo s seboj prinesli koš dobre volje in sveže novice.
Pot iz Vranskega v Nazarje čez hrib – Čreta se imenuje – je bila vse prej kot zložna. Stanko Skvarča je blizu vrha pravkar ugotavljal, da mu že jezik iz ust moli, ko sem mu pokazal češnjo, polno sladkih plodov. Nič mu ni bilo treba reči, pa je že plezal na drevo, mi pa za njim.
Pa pride mimo ženska, se ozre proti krošnji in glasno reče: »Joj, le odkod se je nateplo toliko vran?« Sram nas je postalo in hitro smo zlezli dol, toda tedaj je postalo še bolj nerodno ženi, ki je odkrila, da smo gospodje. To je bilo opravičevanja z naše in njene strani! Vse se je končalo tako, da smo bili povabljeni na njen dom, kjer nas je pogostila z mlekom in kruhom.
Ob treh popoldne smo prispeli v Nazarje. Tam je bilo zbranih že nad dvesto dijakov in akademikov. Tudi voditelj slovenskega naroda dr. Anton Korošec je prišel na zborovanje. Spet smo se ostro spoprijeli zaradi Wittiga. Nekateri so ga še vedno zagovarjali, a ne več tako samozavestno. Mož, ki zaradi ženske obrne hrbet Cerkvi, le ne more biti tako velik značaj, da bi mu bilo vredno slediti...
Dva dni smo se dajali, nato pa je prišla sobota. Mi štirje smo se morali posloviti. Naslednji dan nas je čakala asistenca v ljubljanski stolnici. Očividno bi kanoniki brez nas sv. maše ne speljali do konca.
Za povratek smo si izbrali pot ob Dreti. Prva postaja je bila Šmartno. Tamkajšnji župnik nas je pogostil s kruhom, vinom in prekajeno svinino. Prav je storil, da nas je podprl, saj nas je čakala še dolga pot: osem ur peš hoje do Kamnika.
Oblaki so se zgostili in nato se je ulilo. Hitro sem odločil: »Fantje, obleko dol, pa jo zavijmo v moj dežni plašč, mi pa v spodnjicah naprej, saj tu sredi črnega gozda nas ne bo nihče videl.«
Tako so sredi noči štiri bele postave prodirale previdno skozi temo. Le enkrat se je bilo treba umakniti s ceste, ko so se v daljavi pokazali žarometi bližajočega se avta. Tako smo ob zori porajajočega se dneva ob štirih zjutraj prispeli do apnenic v Stahovici. Dež je ponehal. Zlezli smo na rob gorečih apnenic in si v pol ure posušili spodnje perilo. Nato smo se znova duhovno oblekli in jo rezali naprej proti Kamniku. Jutranji vlak je že bil nared za odhod, ko smo pritekli na postajo in ga ujeli zadnji hip. Romantična pot je bila za nami.
Komaj smo začutili klopi pod seboj, smo že zaspali. Nič čudnega! Že tri noči se nismo do dobra naspali, sedaj pa še dolga pot od Nazarij do Kamnika in vse, kar je bilo vmes. Šele v Ljubljani smo se zbudili, ko je »kamničan« sunkovito obstal.
Sedaj pa hitro v semenišče, da se osnažimo in pripravimo na službo božjo. Jaz naj bi bil diakon, Skvarča subdiakon, Koman ceremonier, Caserman pa kadilničar.
Začela se je sv. maša. Ko je bila odpeta »Slava«, me je celebrant krepko dregnil pod rebra. Seveda, spal sem. Nato je šlo vse v redu. A po službi božji nas je prijel še semeniški vodja. Vse smo mu odkrito povedali, tudi tisto o nočnem pohodu v belih spodnjicah. Nasmehnil se je in nato dodal, naj to ohranimo zase, kajti ni prav, da bi bili krivi »pohujšanja malih«.
Prav razigran je bil nato pri kosilu vodja Nadrah, ko je vse zvedel in se pošalil: »V Motniku ste tudi bili. Koliko zvezd ste tam videli?«
Pravim jaz: »Tri zvezde in pol lune.« »Nak!« pravi Stanko Skvarča. »Štiri zvezde.« Ga gleda Nadrah, pa pravi: »Ste bili tudi v župnišču?« »Seveda,« potrdim.
»Aha, sedaj razumem,« je menil Nadrah. »Tudi z vinom vam je postregel, kajne?«
»Gotovo. Še liter ga ni bilo. Bili smo trudni in žejni.«
»In zato ste seveda videli štiri zvezde, kajne gospod Stanko?«
Razšli smo se. Meni je bilo naročeno, naj se pozanimam čez mesec, kam bom nastavljen.
Tako sem imel čas, da skočim spet na Primorsko. Na Sv. Goro in na Sv. Višarje, tako sem se namenil. Hitro sem dobil potni list in nato kar v Rojan v Trst, k kaplanu Gabrovškemu Andreju.
Tedaj se je že vodila trda borba s fašizmom. Duša slovenskega odpora je bil duhovnik Virgidij Šček, državni poslanec v Rimu in župnik v Avberju na Krasu. Pod njegovim pokroviteljstvom je Andrej Gabrovšek izdajal »Mali list«, ki je pomagal držati pokonci slovensko zavest na Primorskem, kolikor se je dalo.